Evropin dar islamu

Leta 1900 se je v tedaj naši skupni državi Avstro-Ogrski, natančneje v mestu Lvov, rodil Leopold Weiss. Študiral je na Dunaju, opravljal razne službe v Nemčiji, nato pa na povabilo svojega strica odšel v Jeruzalem. Čeprav judovskega porekla -sicer pa ateist- ni simpatiziral z zionistično idejo, kot tudi večina domorodnih Judov ne. Kot dopisnik takrat vodilnega evropskega časopisa Frankfurter Zeitug je potoval po številnih deželah, od Egipta do Afganistana, kjer je spoznaval Arabce in islamski svet, njihov način življenja in vero.

Na poti iz Herata v Kabul se je njegovemu konju razrahljala podkev. Ustavil se je v bližnji vasi, kjer je živel tudi hakim, lokalni vladar, ki ga je povabil v goste. Takole pripoveduje o tem dogodku v svojem avtobiografskem delu The Road to Mecca:

[Po koncu neke pesmi o Davidu in Goljatu] je hakim dejal: “David je bil majhen, a njegova vera velika…”

Nisem se mogel zadržati, da ne bi dodal: “Vas [muslimanov] pa je veliko, a vaša vera je majhna.”

Gostitelj me je začudeno pogledal, in zaskrbljen nad nepremišljeno izjavo sem pričel pojasnjevati. Moje pojasnjevanje se je oblikovalo v hudournik vprašanj: “Kako da ste muslimani izgubili vaše samozaupanje, s katerim ste svojo vero nekoč razširili od Atlantika do Kitajske, danes pa se predajate navadam zahoda ? Zakaj vi, katerih predniki so predstavljali luč sveta v znanost in umetnosti, ko je bila Evropa globoko v barbarstvu in nevednosti, ne zmorete poguma, da se vrnete k vaši navdihujoči veri ? Kako da je Ataturk, tisti mali maškaradnik, ki zanika vso vrednost islama, postal simbol islamskega preporoda ?”

Gostitelj je ostal brez besed, zunaj je začelo snežiti.

“Pa mi povejte- kako je čista in preprosta vera vašega Preroka izginila pod kupom sterilnih špekulacij in dlakocepljenja vaših učenjakov? Kako, da vaši velikaši uživajo v neizmernem bogastvu, njihovi bratje pa komaj životarijo, ko vas je Prerok učil: Nihče se ne more imeti za vernika, če obilno je, medtem ko njegov sosed strada. Kako, da vaše žene žive nekje na obrobju družbe, ko pa so v času Preroka igrale pomembno vlogo v življenju svojih mož ? Kako da ste zadovoljni z neizobraženostjo, in mnogi ne znajo niti brati in pisati, ko pa je Prerok oznanil: Največja dolžnost vsakega muslimana, moža in žene, je iskanje znanja.”

Moj gostitelj je še kar brez besed strmel predse, in začelo se mi je dozdevati, da sem ga s svojim izbruhom globoko užalil. Mož z lutnjo, ki ni razumel zadosti perzijščine, da bi mi lahko sledil, je začudeno gledal tujca, ki je s tolikšno vnemo govoril s hakimom. Na koncu se je slednji tesneje ogrnil s svojim rumenim plaščem iz ovčje kože, kakor da bi ga zeblo; potem je dejal: “Pa saj… ti si musliman…”

Weiss se je nasmehnil in odgovoril, da ne, nakar sta se še nekaj časa pogovarjala o tej temi. Naslednji dan je odšel naprej in se kasneje preko Rusije vrnil v Nemčijo. Po nekem drugem dogodku v Berlinu, pa je odšel do svojega muslimanskega prijatelja in sprejel islam. Na njegov predlog je tudi spremenil ime v Muhammad Asad.

Kasneje je po romanju v Meko ostal v Saudski Arabiji, kjer mu je kralj ponudil službo svetovalca, in je zanj opravil tudi nekatere misije. Nekoč, ko ga je kralj povabil, naj se z njim odpelje iz Meke v Riad, ga je prosil, če sme oditi s kamelo, saj bo tako bolje spoznal njegovo deželo. Dolgo časa je preživel med beduini, kjer je do potankosti spoznal njihovo kulturo in arabski jezik.

Nato je odšel v Indijo, kjer je sodeloval pri ustanavljanju muslimanske države (Pakistan), ki jo je nekaj časa tudi zastopal pri Združenih narodih v Parizu in New Yorku. Ko je zaključil z aktivnim političnim življenjem, se je posvetil pisanju. Njegov prevod pomena Korana skupaj s komentarji velja za enega najboljših v angleškem jeziku.

Konec svojega življenja je dočakal v Španiji, kjer je živel v bližini Granade. Umrl je star 92 let. Zaradi njegovega prispevka k razumevanju islama, predvsem v zahodnem svetu, ga Arabci v svojem poetičnem izražanju včasih imenujejo “Evropin dar islamu”.

Muhammad Asad je imel ne le kot malokdo razgibano življenje, pač pa je bil tudi izvrsten pisec. Kogar zanima njegova zgodba, islam in arabski svet, priporočam že prej omenjeno avtobiografsko delo The Road to Mecca (Pot v Meko). Leta 2008 je Georg Misch posnel film z istoimenskim naslovom.

Pred koncem življenja je dal nekaj zanimivih intervjujev, ki so dostopni na Islamic Information Services.