Dr. Murad Wilfried Hofmann (r. 1931) je nemški diplomat in avtor. Njegova diplomatska kariera obsega službo Direktorja za informiranje pri NATO (1983-1987), veleposlanika v Alžiriji (1987-1990) in veleposlanika v Maroku (1990-1994).
Študiral je v ZDA na Union College – in kasneje na Münchenski univerzi in Harward Law School-, v tem času pa je doživel tudi hudo prometno nesrečo, ki jo je povzročil pijan voznik. Rezultat je bil polomljena roka in noga, poškodovan obraz in izguba devetnajstih zob. Ko so ga zdravniki le “sestavili”, je eden od njih dejal: “Nihče ne preživi takšne nesreče. Bog ima nekaj posebnega v načrtu za vas.” Ta pripomba seveda ni bila drugega kot profesionalna tolažba hudo poškodovanemu pacientu; a kasneje se je vendarle izkazalo, da je se je pred dr. Hofmannom, ki je bil takrat še študent, odpirala presenetljiva duhovna pot.
Leta 1961 je bil kot ataše poslan na nemško ambasado v Alžirijo, ravno ko je tam divjala vojna za neodvisnost. Ljudje so umirali vsak dan; včasih so koga ubili samo zato, ker je bil Arabec, ali ker je kaj rekel o neodvisnosti. “Bil sem priča potrpljenju in trpežnosti alžirski ljudi, soočenih z ekstremnim trpljenjem, njihovo neustavljivo disciplino med Ramadanom, njihovim zaupanjem v zmago, kot tudi njihovi človečnosti navkljub nesreči.” Čutil je, da to izhaja iz njihove religije, in pričel študirati njihovo sveto knjigo – Koran. “Do danes ga nikdar nisem nehal brati.”
V nadaljnjih letih ga je pritegnila pristna lepota islamske arhitekture in umetnosti. “Videti je, da je njena skrivnost v intimni in univerzalni prisotnosti islama v vseh oblikah umetniškega izražanja: kaligrafiji, prostor zapolnjujočih motivih arabesk, vzorcih preprog, arhitekturi mošej in domov, ter urbanizmu. V mislih imam svetlobo mošej, ki prežene misticizem, ter demokratični duh njihove arhitekturne zasnove. Poleg tega mislim tudi na introspektivno kvaliteto palač, njihovo pričakovanje raja v obliki senčnatih vrtov, fontan, pretakanja vode; na družbeno funkcionalnost starih islamskih mest, ki spodbujajo duh skupnosti in preglednost tržnic, lajšajo prenašanje vročine in vetra, in zagotavljajo povezovanje mošeje in središča za dobrobit revnih, šol in prenočišč s tržno in bivalno četrtjo. Kar sem izkusil je tako čudovito islamsko v tako mnogih krajih … to je stvaren učinek, ki ga islamska harmonija, islamski način življenja in islamski odnos do prostora pusti v srcu in umu.”
Končno je v islamu odkril razumen odnos do življenja in neposreden stik z Bogom. “Musliman živi v svetu brez klera in brez verske hierarhije; ko moli, ne moli preko Jezusa, Marije ali drugega posredujočega svetnika, pač pa neposredno k Bogu – kot popolnoma emancipiran vernik – in to je religija, ki je brez čudežev.”
Dvajset let po prvem stiku z muslimanskim svetom, je dr. Hofmann v Berlinu sprejel islam. Nadaljeval je s svojim delom v diplomatski službi. Za svoje delo ga je takratni nemški predsednik dr. Carl Carstens odlikoval z Redom Zaslug Zvezne Republike Nemčije.
V času, ko je bil ambasador v Maroku, se je odpravil na hadž, romanje v Mekko. “V svojem kovčku sem nosil tudi tradicionalne nešivane sandale. Narezati, povezati in zlepiti sem si jih dal pri nekem starem čevljarju na Salejski tržnici. Častitljivi stari mož je bil na pol slep in je izgledal, kot da že vse življenje opremlja romarje. Zdaj pa -kar sem spoznal šele, ko je bilo že prepozno- ni bil več kos svojemu poslanstvu. Ko sem odhajal, mi je njegov sosed pomežiknil, vzel ponesrečene sandale iz mojih rok, in jih, ne da bi izrekel eno samo besedo, začel popravljati tako, da stari mož tega ni mogel videti, in ne da bi od mene zahteval plačilo.”
Leta 1995 je na svojo željo zapustil diplomatsko službo in svojo življenjsko energijo posvetil delu za islam. Spodaj je zanimiv intervju na temo islam – razumska vera (angl.; vir: Matters of faith / Youtube)
Povzeto in prirejeno po:
The Islamic Bulletin: Dr. Murad Hofmann
M.W. Hofmann: Journey to Makkah
islamvevropi 
Oddajte komentar