Najbolj razširnjen pogled na prihod islama v Evropo pravi, da je leta 711 arabska vojska vdrla v Španijo, z eno samo večjo bitko strmoglavila tamkajšnje Vizigotsko kraljestvo, ter v nekaj letih zavzela skoraj celoten Iberski polotok in del Francije. Vendar pa zgodovinarji -že znameniti francoski zgodovinar Lévi-Provençal- opozarjajo tudi, da so viri, ki govore o teh dogodkih, dokaj nezanesljivi. Dejansko sta se prva znana (t.j. ne-anonimna) vira, ki govorita o arabski osvojitvi Španije, pojavila šele kakšnih sto let po teh dogodkih, in tisoče kilometrov stran – v Italiji in v Egiptu. Tako Arabci, ponosni na dosežke svojih dedov, kot križarji, ki so v zgodbi videli primerno opravičilo za svojo dejavnost proti španskim muslimanom v obdobju Srednjega veka, pa so poskrbeli, da se je zgodba razširila.
Zgodovina nam tudi pove, da je mogočni Rimski imperij s svojimi legijami, slavnimi generali in brezhibno organizacijo, potreboval dve stoletji, da je zlomil odpor Ibercev. Naslednji osvajalci, germanski Vizigoti, so potrebovali 120 let, da so zavzeli mesto Kordoba. Križarji so potrebovali dolga stoletja vojn, da so zavzeli Španijo. Če so torej Arabci uspeli enako doseči le v nekaj letih, je šlo za res fantastičen uspeh.
Arabščina je prišla na Iberskem polotoku v široko rabo šele v devetem stoletju. Ker je bil delež priseljencev iz Severne Afrike – večina njih so bili Berberi in ne Arabci – največ 10%, je očitno, da je širjenje arabskega jezika potekalo med domačim prebivalstvom pretežno zaradi njihovega sprejemanja islama ter preko izobraževalnega sistema- arabščina je bila neke vrste lingua franca islamske civilizacije.
Zaradi nezanesljivosti virov so nekateri španski zgodovinarji, med njimi zlasti Igancio Olagüe, postavili poročila o arabskem vdoru v Španijo pod vprašaj. Nestabilnost Španije v osmem stoletju pripisujejo nasledstveni vojni, do katere je prišlo po smrti vizigotskega kralja Witize, in ne prihodu osvajalcev z druge strani morja. Zgodovinsko ozadje pove, da so bili Vizigoti izvorno pripadniki arijanskega krščanstva. Arijanstvo je veja unitarijanskega krščanstva, ki je verovanje v edinega Boga, za razliko od trinitarijanskega krščanstva, ki temelji na veri v troedinega Boga. Katolištvo, ki so ga Vizigotski kralji sprejeli konec šestega stoletja, spada v slednjo vrsto. Verski konflikti so po mnenju Olagüe-ja obstajali bolj med arijanskimi in katoliškimi kristjani, ki so bili pretežni nosilci moči v tistem času. Islam se je po njegovi teoriji širil zlasti med unitarijanskimi kristjani, vsled doktrinarne podobnosti (verovanje v edinega Boga, Jezus Božji Poslanec in ne Bog). Tudi druga znana dejstva so bolj naklonjena postopni kulturni in verski evoluciji preko izmenjave idej med obema bregovoma Sredozemskega morja, kot pa hipni spremembi vsled vojaške invazije.
Viri na spletu: Ignacio Olagüe: Los Árabes jamás invadieron España (v španščini)
islamvevropi 
Oddajte komentar