Ime Muhammad Marmaduke Pickthall je prav gotovo – vsaj tistemu, ki ga prvič sliši – nenavadno in zanimivo. Neobičajni priimek tega Angleža izvira od enega vitezov Viljema Osvajalca po imenu Sir Roger de Poictu. Ime Marmaduke sta mu dala starša, Mary in Charles. Ime Muhammad je izbral sočasno z islamom pri 39 letih. Nič manj kot njegovo ime pa ni zanimiva njegova življenska zgodba.
Ko je bil Marmaduke star pet let in je njegov oče umrl, se je družina iz suffolškega podeželja preselila v London. Šolal se je na elitnem kolidžu Harrow, kjer je bil njegov sošolec Winston Churchill. V mladih letih se je v Jurskih gorah navdušil nad gorništvom, kar mu je ostalo vse življenje. Zaradi talenta za jezike so ga učitelji spodbujali k službi v Zunanjem ministrstvu. Z željo po konzularni službi v Palestini se je, star še ne osemnajst let, vkrcal na ladjo za Port Said.
Takole pripoveduje o svojem srečanju z Orientom: Ko berem Tisoč in eno noč, vidim vsakodnevno življenje v Damasku, Jeruzalemu, Alepu, Kairu in drugih mestih v devetdesetih letih [devetnajstega stoletja]. Kar me je presenetilo, je bilo, celo v propadanju in revščini, veselje tistega življenja v primerjavi s čimerkoli, kar sem videl v Evropi. Ljudje so bili videti precej neodvisni od naših življenjskih skrbi, od našega tesnobnega oklepanja bogastva, našega strahu pred smrtjo.
Brž ko je okrepil znanje arabščine, je odplul v palestinsko pristanišče Jaffa. Tam je, na zgražanje evropskih prebivalcev in misijonarjev, oblekel tradicionalno oblačilo in odpotoval naprej na podeželje. Tam je našel svoboden svet. Vaščani so sami izbirali svoje voditelje. Radi so imeli sultana-kalifa v Istanbulu, a so dobro vedeli, da ni njegovo, da bi se vmešaval v njihova življenja. Pickthall je vse svoje življenje videl v islamu svobodo; pred državo in njenimi brezštevilnimi omejitvami in dolžnostmi do nje, kot tudi svobodo pred kremplji lastnega ega.
Iz Palestine je odpotoval v Sirijo. V Damasku se je še poglobil v arabščino, študiral poezijo in zgodovino, vedno bolj pa ga je privlačil Koran. Tako se je začela njegova pot v islam. Šejh-al-ulema velike mošeje v Damasku, kateremu je ob neki priliki omenil željo, da bi postal musliman, mu je odvrnil: ‘Ne, sin moj’, so bile njegove besede, ‘počakaj, da boš starejši in boš spet videl svojo deželo. Sam si med nami kakor so naši fantje sami med kristjani. Bog ve, kako bi se počutil, če bi krščanski učitelj ravnal z mojim sinom drugače, kakor jaz ravnam s tabo.’
V naslednjih dvajsetih letih je njegova odločitev dozorela in leta 1914 je sprejel islam. Postal je ena od vodilnih figur med britanskimi muslimani. Kasneje je odpotoval v Indijo, kjer je postal urednik vplivnega indijskega časopisa Bombay Chronicle in stkal vezi z voditeljem indijskega gibanja za neodvisnost Ghandijem; ta je vselej cenil njegovo delo med indijskimi muslimani. Njegovo najpomembnejše delo pa je prevod pomena Korana v angleški jezik.
Pickthall je umrl v Angliji v času med obema vojnama v starosti 59 let. Vse do svojega zadnjega dne je ostal zvest pisanju islamskih tekstov. Njegova žena, ki je sočasno z njim sprejela islam, je na pisalni mizi našla njegov zadnji zapis. To je bil verz iz Korana (2:112):
Kdorkoli se preda Bogu, in dela dobro, je njegova nagrada pri njegovem Gospodarju, in ničesar se ne bo imel bati, in ničesar obžalovati
Vir: Marmaduke Pickthall, a brief biography
Oddajte komentar