Anselm Turmeda

Katalonsko-arabski pisatelj Anselm Turmeda (oz. Abdallah at-Tardžuman al-Majurki) je eden najbolj nenavadnih avtorjev srednjega veka. Rodil se je v Palma de Mallorci leta 1352. Vstopil je v red Frančiščkanov ter študiral v Lleidi in Bologni. Pri petintridesetih je odšel v Tunis. Je eden redkih avtorjev, ki se je uspešno izražal v jezikih dveh različnih jezikovnih skupin: indo-evropski katalonščini in semitski arabščini. Napisal je več moralno-poučnih del, zapustil pa je tudi svojo avtobiografijo, v kateri med drugim na slikovit način opisuje značilnosti krajev, ki jih je obiskal. O svoji mladosti pripoveduje takole:

Vedite torej – naj je Bog usmiljen z vami – da prihajam iz mesta Mallorca – naj ga Bog vrne v islam. To je veliko mesto na obali, ki leži v majhni dolini med dvema gorama. Je trgovsko mesto z dvema pristaniščema, kamor prihajajo ladje, natovorjene z odličnim blagom. Mesto se imenuje po otoku, Mallorca, katerega najpomembnejša pridelka sta olive in smokve. V dobrem letu odpošljejo več kot dvajset tisoč sodov olivnega olja v mesti Kairo in Aleksandrija. Poleg tega ima Mallorca več kot sto dvajset obzidanih mest z veliko prebivalstva, in mnogo vodnih izvirov, ki privrejo na dan v vseh smereh in tečejo proti morju. Moj oče je veljal za enega najpomembnejših ljudi v mestu Mallorca. Bil sem edini sin, in ko sem dopolnil šest let, me je poslal k duhovniku, ki je postal moj učitelj, in pri katerem sem se učil Evangelije, dokler se jih nisem, v obdobju dveh let, več kot polovice naučil na pamet. Potem sem začel šestletni študij jezika Evangelijev in znanosti logike.
Potem sem zapustil mojo domovino Mallorco in odšel v mesto Lleida v katalonski deželi, središče krščanskega učenja v tisti pokrajini, in skozi katero teče široka dolina. Tam sem videl zlati prah, pomešan med rečnim peskom. A ker je med ljudmi te pokrajine znano, da potrošek izpiranja zlata ne pokrije njegove cene, se s tem preprosto ne ukvarjajo. V mestu je obilica sadja. Videl sem kmete, ki razrežejo breskve, buče in korenje na četrtine in jih pustijo na soncu; pozimi, ko jih želijo zaužiti, jih čez noč namočijo in nato skuhajo kakor sveže. Znanja željni krščanski študentje se zbirajo v tem mestu, njihovo število je tisoč ali celo tisoč petsto, in nihče drug se ne ubada z njimi razen duhovnik, ki jih poučuje. Najbolj pogosta rastlina na podeželju je žafran. Tam sem šest let študiral naravoslovje in astrologijo. Nato so mi zaupali poučevanje Evangelijev in jezika Evangelijev za štiri leta.
Nato sem odpotoval v Bologno v deželi Lombardiji, zelo veliko mesto, kjer so stavbe grajene iz močne rdeče opeke (…)

V Bologni je, skupaj z drugimi študenti, ki so prišli v to mesto poglabljat svoje znanje o krščanstvu, ostal deset let, pri učitelju po imenu Nicola Martello. Nekoč, ko je bil učitelj zaradi bolezni odsoten, je prišlo med študenti do nestrinjanja glede narave Tolažnika, Duha resnice, o katerem govori Biblija. Razlaga, ki jo je učitelj kasneje na samem podal Anselmu, je pomenila prelomnico v njegovem življenju. Duhovnik je namreč zatrdil, da je ta oseba, ki jo je obljubil Jezus, nihče drug kot Mohammed. O svojem življenju po tem dogodku avtor pripoveduje takole:

Odpotoval sem preko morja, proti moji domovini, v mesto Mallorca. Tam sem ostal šest mesecev, potem sem potoval na Sicilijo in čakal na ladjo, ki bi me odpeljela v dežele muslimanov. Končno je prišla ladja, namenjena v mesto Tunis, in na njej sem zapustil Sicilijo. Odpluli smo ob mraku in zagledali tuniško pristanišče okrog poldneva. Ko sem se izkrcal na carini v Tunisu, in so možje krščanske vere izvedeli za mojo prisotnost, so prišli z ladjo in me odpeljali na svoje domove. Tudi nekateri trgovci, ki so tam prebivali, so se spoprijateljili z mano. Ostal sem kot nihov gost in živel udobno štiri mesece. Potem sem vprašal, če je kdo med sultanovimi ljudmi, ki govori jezik kristjanov. V tistem času je bil sultan Abu al-Abbas Ahmad (naj je Bog usmiljen z njim). Povedali so mi da je, v sultanovi službi zdravnik po imenu Jusuf, kajti zdravnik je bil del sultanovega osebnega spremstva. Razveselil sem se ob tej novici. Poizvedel sem po njegovem domu in dali so mi naslov. Srečal sem se z njim in mu povedal, kaj je moja stvar: da sem prišel, da bi sprejel islamsko vero. Bil je presrečen nad tem in se odolčil, da bo sam sporočil to novico.
Z njim sem zajahal njegovega konja in odpeljal me je v sultanovo hišo, vstopil in obvestil sultana o tem, kar sem mu bil povedal. Prosil je za dovoljenje zame, da vstopim, in dovoljenje mi je bilo dano. Tako sem stopil pred sultana. Najprej me je vprašal po mojih letih in povedal sem mu, da štejem petintrideset let. Nato me je vprašal, katere znanosti sem študiral, in sem mu jih naštel. Rekel mi je, da sem prišel na najugodnejši možni način, in da mi želi blagoslovov Boga Vsemogočnega. Potem sem rekel prevajalcu, to je prej omenjenemu zdravniku, “Povej našemu gospodu sultanu, da nihče ne zapusti svoje vere, ne da bi ljudje govorili proti njemu in ga obrekovali, zato te prosim v tvoji blagosti, da skličeš krščanske trgovce in može krščanske vere, in jih povprašaš, kaj imajo povedati o meni, v moji odsotnosti, in po tem, če Bog da, bom vstopil v islam.” Odgovoril mi je po prevajalcu, “Enako hočeš, kakor je Abdallah ibn Salam hotel od samega Poslanca (naj ga Bog blagoslovi in skrbi zanj), ko je vstopil v islam!”
Sultan je poslal po može krščanske vere in trgovce, meni pa je dal sobo poleg njegove zbornice. Ko so kristjani prišli, jih je vprašal, “Kaj mi lahko poveste o tem novem duhovniku, ki je prišel s tisto ladjo?” Rekli so, “Ta mož je zelo učen v naši veri, in naši duhovniki pravijo, ‘nikogar nismo videli med ljudmi naše vere, ki bi bil boljši od njega v znanju in veri.'” Potem jim je rekel, “In kaj porečete o njem, če bi vstopil v islam?” Odgovorili so, “Bog obvaruj pred tem! On nikdar ne bi storil česa takega.”
Ko je slišal, kaj so imeli kristjani povedati, je poslal pome in prišel sem ter izpričal pravo vero v prisotnosti kristjanov, in padli so na kolena in klicali, “Nič drugega kakor želja po poroki ga ni speljalo v to, kajti duhovniki naše vere se ne smejo poročiti!” Odšli so potrti in žalostni. Sultan -naj bo Bog usmiljen z njim- mi je dal plačo štirih dinarjev na dan, me nastanil med svojim spremstvom, in me poročil s hčerjo Hadžž Mohammed as-Saffar-ja.

Turmeda je v sultanovi službi deloval kot načelnik carine in tolmač. Domačini so ga klicali Abdallah at-Turdžuman al-Majurki (Božji služabnik, Tolmač, Majorčan). Njegova odločitev za islam je v tistem času nedvomno pomenila korak izven mej pričakovanega. Leta 1412 mu je pisal avignonski papež Benedikt XIII, in ga pozval, da se odpove islamu in vstopi v katoliško vero. V zameno mu je ponudil popolno odpuščanje, a je Turmeda ponudbo zavrnil.

Dežele, ki jih je Turmeda prehodil, in morja, ki jih je preplul, so tako iz njega naredili avtorja, ki je pisal v dveh jezikih, njegova dela pa obsegajo tako katoliško kot islamsko tematiko.

Med njegova dela v katalonščini spada priljubljena zbirka moralnih nasvetov v verzih Llibre de bons amonestaments (Knjiga dobrih opominov). Na pobudo majorških trgovcev je napisal še Cobles de la divisió del Regne de Mallorques (Stihi o delitvi Majorškega kraljestva).

Njegovo v Evropi najbolj znano delo je satirična basen Disputa de l’ase (Polemika z oslom). V njej uporablja pripovedno zvrst v obliki diskusije z živalmi, znano že iz obdobja antike. Samo delo ima za vzor starejšo arabsko različico, ki ji je Turmeda dodal človeškega diskutanta v prvi osebi, ter spremenil in predelal določene dele zgodbe. Ton dela je precej satiričen, pri čemer gre delež tako človeku (t.j. avtorju samemu), kot kralju živali (levu), njuni samozaverovanosti in aroganci.

Lev takole začne polemiko: Ali je to menih Anzelm, čigar aroganca in visoko mnenje o samem sebi sta ga pripeljala do tega, da pridiga in trdi, da so Adamovi otroci bolj plemeniti in odličnejši, večjega dostojanstva kakor mi živali ? in nato, ko pokliče človeka na zagovor: da boš jasno vedel, da premoremo živali večjo plemenitost in dostojnost kakor vi ljudje, da razum in pravičnost velevata, da smo mi vaši gospodarji in vi naši podložniki, bomo pustili ob strani mnoge plemenite in bistroumne živali, ki bi rabile le dve ali tri besede, da bi bi te utišale kakor nemega. Namesto tega, želimo in odrejamo, da ti bo odgovarjal garjav osel z odrezanim repom, čeprav je najbolj klavrna in bedna žival na našem dvoru. Vseeno se obrni na njega, predoči mu svoje argumente in dokaži resničnost trditev, ki si jih sestavil proti nam.
Obrnil sem se okrog in zagledal poleg mene ogabnega in bednega osla, z vsepovsod oguljeno dlako, smrkavega, garjavega in brez repa; po moje ne bi zanj dobil niti centa na semnju v Tarragoni. In spoznal sem, da me smešijo, jasno je bilo, da se norčujejo iz mene.

Vendar se izkaže, da osel ni kar tako. Na prvi človekov dokaz, da je človek ustvarjen skladno, v merah živali pa ni skladnosti, za kar da primer slona z velikim telesom in ogromnimi ušesi, ga osel najprej opomni, da hudo greši, ker tako grdo govori o živalih. Kajti kdor pravi, da živali niso skladno ustvarjene, s tem kritizira njihovega Stvarnika. Nadalje ga poduči, da ima slon velika ušesa za to, da lahko z njimi odganja mušice. Polemika se tako nadaljuje, in osel uspešno zavrača človekove dokaze, vse do devetnajstega dokaza, ko se vda in še sam navede nekaj dokazov v človekov prid. Zgodba se tako konča z nejasno zmago človeka, v kateri prideta do izraza tudi oslova skromnost in razumnost.

Delo je samo v dvajsetem stoletju doživelo več kot 10 izdaj v katalonščini, in bilo prevedeno v angleščino in nemščino, ter že v obdobju kmalu po nastanku v francoščino in španščino.

Njegovo najbolj znano delo v arabščini je Tuhfat al-arib fi-rradd ala ahl as-salib (Dar razumnega v odgovor kristjanom). Prvi del je avtobiografski, iz njega sta tudi odlomka v prvem delu tega prispevka. Drugi del govori o življenju Tuniških sultanov. Tretji del sestavlja teološka polemika proti verovanju in praksam v krščanstvu, ter navedba prednosti islama. Delo je prevedeno v turščino, perzijščino, španščino, katalonščino, francoščino in (delno) angleščino.

Viri:
Associació d’Escriptors en Llengua Catalana: Anselm Turmeda

Cambridge Translations of Renesaince Philosophical Texts, Volume I: Moral Philosophy. Cambridge University Press, 1997.

Gómez J., El dialogo en la “Disputa del Asno y Turmeda” (Siglo XV). Revista de poética medieval, 15/2005.

Reynolds, D. F. (ur.) Interpreting the Self: Autobiography in the Arabic Literary Tradition. Berkeley: University of California Press, 2001.

Rollo-Koster J., Izbicki T.M. (ur), The Great Western Schism, Brill 2009.