Islam: Preteklost in prihodnost Evrope (II)

(I) – (II) – (III)

Še mnogo več bi lahko dodali temu kratkemu orisu poti, preko katerih je znanje muslimanov vplivalo na razvoj moderne Evrope, a upamo, da je bilo to dovolj, da se pokaže, da je islam resnično igral temeljno vlogo v preteklosti Evrope. Je pa treba na tej točki opozoriti, da sta to, kar so Evropejci prejeli od muslimanov, in to, kako so prejeto uporabili, dve povsem različni stvari. Muslimani so znanost, tako v smislu raziskav kot praktične uporabe, vedno izvajali znotraj okvira, ki jim ga je določalo Božje Razodetje, začrtano s Koranom in v praksi izvajano s Prerokovim vodenjem. Tehnologija muslimanov je bila tako vedno v okvirih človečnosti in trdno znotraj človeške kontrole. Ko pa je to podjetje prišlo v roke Evropejcev, se je začelo dogajati nekaj znatno drugačnega.

Koran opisuje zgodbo o tem, kako je Izraelovo pleme izdelalo Zlato Tele, mojstrovino zgodnje tehnologije, pod vodstvom Samaritanca. Ko je bil vprašan po tem, kaj je naredil, je dejal: “Sprevidel sem, česar drugi niso sprevideli, in pobral sem za pest izmed stopinj Poslanca, in sem vrgel noter” (Koran 20:96). To je po svoje natančen opis tega, kar se je zgodilo v obdobju renesanse. Znanje muslimanov je bilo neposredno povezano z Božjim Razodetjem; bilo je v pravem pomenu stopinje Poslanca. Evropejci so ga odstranili iz njegovega okvira in prosto uporabljali brez omejitev, naloženih z Božjimi zakoni. Rezultat je bil lažni bog orjaških razsežnosti, ki ga danes častijo milijoni: znanstveni materializem.

Z renesanso se je zgodil ključen premik v nazorih, ki je postopoma pripeljal do tega, da so ljudje začeli gledati na svet in nase popolnoma drugače. Človeška bitja so začela soditi svet ne po razodetih načelih, kakor prej, pač pa po svoji lastni presoji. Drugače povedano, človek je postal merilo sveta. Odnos med človekom in svetom se je spremenil. Človek ni bil več skrbnik sveta, ki mu je ta dan v oskrbo, pač pa se je sam začel smatrati za gospoda stvarstva. Ob koncu renesanse se je evropski človek videl kot gospodar obstoja, ki sam razsoja o svoji usodi. Renesansa, ki ji je tesno sledil sestrski pojav: reformacija, se je izkazala za pravo Pandorino skrinjico. Njuni ekonomski, politični, filozofski in tehnični učinki sestavljajo ozadje sveta, v katerem živimo in, upravičeno lahko rečemo, tvorijo zrak, ki ga dihamo.

Odločilni korak na ekonomskem področju je v Ženevi naredil John Calvin. Nase je prevzel odločitev, da, v nasprotju z vsem, kar je bilo vse dotlej sprejemljivo, dovoli posojanje denarja za obresti, kar je pred tem vsesplošno veljalo za zločin oderuštva. Ta sprememba sama po sebi, je bržkone bolj kot katerakoli druga, odgovorna za razdejano družbeno in naravno okolje sveta, ki smo ga nasledili. Pripeljala je do hitre rasti bančništva, najprej v Holandiji in nato v Angliji, ki je doseglo vrh z ustanovitvijo Bank of England leta 1692, in prvega javnega dolga. Nato se je razbohotilo mednarodno bančništvo. To je za sabo potegnilo mednarodni dolg, v vse večjem in večjem obsegu. Danes smo na točki, kjer ekonomska aktivnost ni le ena izmed značilnosti človeškega obstoja, pač pa kar njeno središče. Vsaka oseba, ki se rodi na našem planetu, je brezupno zadolžena, obrestne mere in tržne cene pa tvorijo osnovo našega vsakodnevnega obstoja.

Ta razvoj je bil neločljivo povezan s spreminjajočim stanjem politike. Kar je ostalo od vpliva Cerkve, je bilo, skupaj z njeno tradicionalno prepovedjo oderuštva, najprej potisnjeno na rob v času absolutizma Henry-a VIII in Louis-a XIV, nato pa povsem zavrženo , ko je te režime zamenjal mit demokracije. Najprej se je zgodila “veličastna” angleška revolucija, potem mnogo manj veličastna revolucija v Ameriki, nato zgražanja vredna revolucija v Franciji, in na koncu uničujoča revolucija v Rusiji. Edini oprijemljivi rezultat vsake izmed njih je bila naraščajoča ekonomizacija in tehnizacija sveta, in, postopen vzpon k svetovni prevladi nove nadnacionalne elite, ki je uporabljala vse bolj diktatorski nadzor nad finančnimi strukturami, ki so bile izven vpliva katerekoli nacionalne vlade. Prva in druga svetovna vojna sta tej eliti omogočili utrditev svojega položaja, ki je tedaj odkrito nastopil kot Novi Svetovni Red. Svetovna Država ni več projekcija vizionarskih pisateljev. To je svet, v katerem živimo.

Vsak izmed teh političnih dogodkov, ki so pripeljali do sedanjega stanja, je imel svoje teoretike in filozofe. Vendar so ti služili, bolj kakor izvor in navdih za dogodke, le kot njihovi branilci in zagovorniki, ki so opravičevali vsakokratni status quo. Med njmi lahko omenimo imena kot so: Bacon, Descartes, Hobbes, Locke, Rousseau, Bentham, Marx in Sartre. Vsakdo izmed njih je v svojem času opravičeval in podpiral politični, ekonomski in tehnični razvoj, ki se je dogajal okrog njih, skupaj z vse večjim omejevanjem prave človekove svobode, ki so jo ti dogodki prinašali zraven.

Končno pridemo do prav tako pomembnega praktičnega izraza novega razmišljanja, ki je idejo človekovega nadzora nad svetom okrog njega pretvorila v vse bolj uničujočo realnost. Na podlagi Kopernikovih zamisli in Galilei-jevih eksperimentov je Newton v svojem velikem delu, Principia Mathematica, v katerem je formuliral zakone mehanike in gravitacije, postavil model sveta, ki je postal temelj tehnizacije in strukturalizacije sveta, ki se dogaja od tedaj. S pomočjo zakonov, ki jih je odkril, so znanstveniki prišli do tehničnih iznajdb, katere so lahko oblastniki vse bolj vešče uporabljali kot sredstvo nadzora in nadvlade, ki v tolikšnem obsegu nista obstajala nikdar prej. Kakor pa vemo, je prav tehnična sposobnost ustvarila Frankenstein-a, ki je zdaj izven nadzora in pred katerim ne moremo uiti.

Čeprav je bil ta pregled le nepopoln in posplošen, pa njegove osnovne teze nikakor niso revolucionarne, in so bile predstavljene in pojasnjene v delih mnogih znanih in uveljavljenih zgodovinarjev.

Vir: Mezquita de Granada