Almería je obmorsko mesto v španski pokrajini Andaluzija, na eni od najbolj sončnih lokacij Evrope. Danes je poleg obmorskega turizma znana tudi po filmskih studijih v skoraj puščavskem zaledju. Ime mesta je dediščina njegove muslimanske preteklosti in izvira iz andaluzijsko-arabskega imena al-marijat, katerega pomen razlagajo na več načinov. Španski politik, zgodovinar in geograf iz 19.stoletja Pascual Madoz in almerijsko kulturno-umetniško gibanje Indalo iz sredine 20.stoletja so se nagibali k pomenu “ogledalo morja”, kar naj bi odražalo zrcaljenje mestne podobe v morju, s katerim je bila kot pomembno pristanišče na tem delu Sredozemske obale vso zgodovino tesno povezana.
Rekonstrukcija andaluzijske ladje iz 10.stoletja
Poleg tega si lahko v Almeríji ogledamo tudi več zanimivih arhitekturno-zgodovinskih objektov iz časov, ko so v mestu živeli muslimani. Med njimi najbolj izstopa utrdba Alcazaba, ki stoji na griču nad mestom. Čeprav nekoliko manjša in manj razkošna od Alhambre v Granadi, so njeni vrtovi in med njimi speljane poti, portali, obzidje s stražni stolpi in bivalni objekti vsekakor vredna ogleda.
Nad mestom se dviga Alcazaba de Almería
Almería je zrasla v mesto leta 955 za časa andaluzijskega voditelja kalifa Abd ar-Rahman’a III iz Kordove (šp. Córdoba). Kmalu je postala drugo najpomembnejše gospodarsko središče al-Andalus-a (za Kordovo), zahvaljujoč proizvodnji, predvsem svile, ter trgovski in mornariški dejavnosti pristanišča. Po razpadu kordovskega kalifata na številne manjše državice v 11.stoletju so mestu in okoliški pokrajini vladali lokalni vladarji, med katerimi jih je bilo nekaj precej uspešnih. Hajran je dal postaviti zid (šp. Muralla de Jairan), ki stoji še danes, in s katerim je zaščitil mesto z zahodne strani. Po njem se imenuje tudi vodni zbiralnik, ki si ga prav tako lahko ogledamo v središču mesta.
Hajranov zid
Kljub blaginji, ki se je v tem obdobju sprva nadaljevala, in je omogočala, da so mestni voditelji podpirali tudi intelektualno in umetniško dejavnost, so se kmalu pokazale posledice politične in vojaške šibkosti malih državic. Krščanska kraljestva na severu Iberskega polotoka so izkoristila priložnost in pričela osvajati ozemlje nekdanje Kordovske države. Soočeni s svojo nemočjo so španski muslimani na pomoč poklicali maroške Almoravide, ki so ustavili krščansko prodiranje, a so sredi 12.stoletja njihovo vlado v Maroku spodnesli Almohadi. Ti so v svojem pohodu na iberski polotok zavzeli tudi Almeríjo, za katero so se v tem nemirnem času bíli s španskimi kristjani in njihovimi križarskimi podporniki iz drugih delov Evrope, ter andaluzijskim vojskovodjo ibn Mardaniš-em, katerega poskus ponovne vzpostavite al-Andalus-a so zaustavili prav Almohadi. Ko je slednje sredi 13.stoletja premagala združena križarska vojska, je Almería postala del Kraljestva Granada, zadnjega muslimanskega območja na iberskem polotoku, do leta 1489, ko je mesto zavzela vojska katoliških kraljev Fernanda in Izabele. Ob tem je bila šest stoletij stara glavna mestna mošeja posvečena v cerkev in kasneje v mestno katedralo. Leta 1522 so objekt poskusili razširiti, a ga je septembra še istega leta porušil uničujoč potres. Ohranil se je le mihrab, prostor, s katerega je imam nekoč vodil muslimane v molitvi. Ta je še danes del zidu cerkve sv. Janeza, ki so jo na tem mestu postavili v 17.stoletju, katedralo pa so preselili drugam. Tako je Almeria ohranila še en delček svoje bogate in prepletene zgodovine.
Mihrab nekdanje mestne mošeje v današnji cerkvi sv. Janeza Evangelista
Oddajte komentar