Pisalo se je leto 1609, ko je kapitan Pepwell po nalogu britanskega Lorda admiralitete odplul proti Severni Afriki, kjer je križaril znameniti kapitan John Ward, da bi njega in njegove tovariše pozval, “naj opustijo svoj pokvarjen način življenja.” Ward je bil namreč ne le zapustil Kraljevo mornarico in se podal na svoje, t.j. postal je pirat, pač pa se je povezal s severnoafriškimi muslimani in celo sam postal musliman. Tako so njegove grehe videli v Londonu.
Kaj si je o tem mislil Ward, ne bomo nikoli izvedeli, saj ni o sebi zapustil nobenih pisnih dokumentov ne on ne kdo od njegovih tovarišev. Vemo le, da je bil pred tem v času vojne med Anglijo in Španijo gusar. Gusar, za razliko od pirata, deluje po nalogu in z dovoljenjem svoje vlade, in napada le ladje sovražne države. Vojna se je končala in kmalu zatem je bil Ward vpoklican v mornarico. Življenje kraljevih mornarjev je bilo težko: garaško delo, slabi obroki in hude telesne kazni. Nek zgodovinar je zapisal, da je bil vpoklic v mornarico najslabša usoda, ki je lahko doletela angleškega fanta ali moža; drugi je dodal, da bi vsak razumen človek raje izbral ječo kot mornarico – ako bi seveda mogel. Ward v mornarici ni dolgo zdržal. Po dveh tednih si je našel dovolj somišljenikov, da so v plymouthskem pristanišču ugrabili manjšo barko in stopili na pot piratstva. Kmalu so se dokopali do spodobnejše ladje, ki so jo ustrezno preuredili in poimenovali Little John – po tovarišu legendarnega Robin Hood-a, ki je jemal bogatim in dajal revnim. Kmalu zatem se je odpravil na jug, prečkal Gibraltarsko ožino k svojim nekdanjim zaveznikom iz vojne s Španijo – severnoafriškim muslimanom, ki so bili še naprej v vojni s špansko krono. Med slednjimi so bili tudi izgnanci iz Španije, od koder so jih neusmiljeno pregnale oblasti, ki niso tolerirale nobenega nekatolika. Ostali so brez svoje zemlje, domov in premoženja, mnogim so pobrali celo otroke. Ni se potemtakem mogoče čuditi, da so ti še posebno smatrali, da je napadanje sovražnikovih ladij upravičeno in dovoljeno. Ward se jim je v tem početju pridružil.
Pepwellova naloga je bila vse prej kot lahka. Ward je sebi in svoji posadki zagotovil ne le lažje življenje, pač pa je imel za svojo dejavnost tudi razlago, ki ni bila nič slabša od tiste, ki jo je imel angleški kralj. Nesrečni Pepwell v svoji misiji ne le ni uspel, pač pa so ga zapustili in na Wardovo stran prestopili tudi prav vsi njegovi mornarji, tako da je moral svojo ladjo na koncu pod ceno prodati in se klavrno vrniti domov.
Ward je bil precej sposoben mornar in poveljnik, njegova posadka in flota pa sta rasli. Zaplenil je večje število angleških, španskih, portugalskih, beneških in drugih ladij in postal premožen mož. Proti koncu svoje gusarske kariere je skušal z bogatimi darovi prepričati angleškega kralja, da mu oprosti, kar bi mu omogočilo vrnitev domov, a je bil pri tem neuspešen. Kot kaže dogodek s Pepwellom, pa kasneje sam ni bil več pripravljen na dogovor z Angleži. Ustalil se je v Tunisu, kjer si je postavil palačo, sprejel islam, si nadel oblačila domačinov in ime Jusuf Reis, se poročil z Italijanko po imenu Jessemina (ki je prav tako postala muslimanka), iz ujetništva odkupoval rojake, in -za gusarja nenavadno- celo prenehal s pitjem alkoholnih pijač.
Ward je bil v svojem času na afriški obali Sredozemlja morda najbolj znani zahodni Evropejec, vsekakor pa ni bil izjema. Poleg njegove posadke, ki so jo sestavljali večinoma Angleži in Holandci, so tam živeli še številni drugi, ki so zasedali različne družbene položaje, od mestnih vladarjev (Holandec Morat Reis v maroškem mestu Sale, enem najpomembnejših pristanišč v severni Afriki), kapitanov (od katerih so nekateri tudi postali muslimani, drugi so le delovali v zavezništvu z njimi, tretji pa več kot enkrat zamenjali strani), obrtnikov do vojnih ujetnikov, kakor je bil nekaj časa znameniti španski pisatelj Miguel Cervantes. Pisana druščina severnoafriških obalnih mest je razvila tudi poseben jezik, franca (od tod izraz lingua franca – jezik, ki ga razumejo vsi), ki je bil mešanica arabščine (jezik Korana, ki ga je bolj ali manj razumel velik del muslimanov), turščine (večji del severne Afrike je bil nominalno pod osmansko oblastjo, t.j. jezik uradništva), severnoafriških in posebno evropskih jezikov. Tam so živeli judje, kristjani in muslimani, med katerimi je bil znaten delež evropskih konvertitov. Nek krščanski pater nam je zapustil poročilo, da je v Alžiru med leti 1609 in 1619 po svoji volji svojo vero zapustilo in prestopilo v islam “857 Nemcev, 138 Hamburžanov, 300 Angležev, 130 Nizozemcev in Flamcev, 160 Dancev in Vzhodnjakov, 250 Poljakov, Madžarov in Moskovitov.”
Glas o Wardu pa je segel tudi “domov” v Anglijo, kjer je bil precej popularen. Kot glavni junak-negativec ja bil predstavljen v gledališki predstavi “Kristjan, ki je postal Turek” (v srednjeveški krščanski propagandi je bil Turek sinonim za kateregakoli muslimana), po krčmah pa so prepevali balade, ki so mu v usta polagale takšne besede:
Pojdite h kralju Anglije,
povejte mu, kaj rečem jaz:
da on je kralj na kopnem,
na morju sem pa jaz!
Vir: P.Lambert: Pirate Utopias: Moorish Corsairs and European Renegadoes. Autonomedia, druga izdaja, 2003.
islamvevropi 
Oddajte komentar