Osmani in Celjani

Celjski grofje in kasneje tudi knezi so bili najpomembnejša plemiška družina s slovenskega ozemlja. Iz nižjega plemstva jih je v grofe Svetorimskega (oz. nemškega) cesarstva povzdignil najprej cesar Ludvik Bavarski leta 1341, nato pa dobrih trideset let pozneje še novi cesar Karel IV Luksemburški, ki prejšnjega ni priznaval. S tem so se Celjani ne le otresli podložnosti Habsburžanom (ki so bili obenem tudi glavni konkurenti Luksemburžanov za cesarski položaj), pač pa so bili položeni tudi temelji za njihov preboj v evropsko plemiško elito, ki se je začel s Hermanom II. K temu so po spletu dogodkov večkrat prispevali tudi Osmani. Zgodovino Celjano v luči te povezave si bomo podrobneje pogledali v tem sestavku. Osmani so Celjanom več kot enkrat odprli vrata s tem, da so porazili skupne nasprotnike, med rodbinama pa se je stkala celo posredna sorodstvena vez. Začelo pa se je drugače, in sicer tako, da so si na bojnem polju stali nasproti.

Pod obzidjem Celjskega gradu.

Herman II se je udeležil križarskega pohoda, ki ga je vodil takratni ogrski kralj in kasnejši svetorimski cesar Sigismund Luksemburški. Ta je iz mnogih dežel zbral veliko in elitno vojsko, ki se je jeseni 1396 z Dunaja odpravila ob Donavi in na današnji romunsko-bolgarski meji pričela z obleganjem osmanske trdnjave Nikopol. Tedaj je na prizorišče s svojo vojsko in srbskimi zavezniki nepričakovano hitro prispel sultan Bajazid, s primernim nadimkom Bliskoviti. Križarska vojska je bila hudo poražena in sam kralj se je komajda rešil. A za Celjana Hermana je bila to sreča v nesreči, saj je prav on pri reševanju kralja Sigismunda odigral pomembno vlogo, in nato skupaj z njim uspel ubežati z ladjo po Donavi in Črnem morju k vzhodnorimskemu cesarju v Carigrad. Od tam so se nato preko Dalmacije vrnili domov.

Po tem dogodku se Sigismund ni več loteval vojnih pohodov proti Osmanom. A ob vrnitvi domov so ga čakale nove neprijetnosti: zaradi njegove dolge odsotnosti in negotovosti, kaj se je z njim pravzaprav godilo, je del ogrskega plemstva skušal na ogrski prestol pripeljati drugega kralja. K zadušitvi upora je s svojimi štajerskimi četami ponovno prispeval Herman, ki je bil za zvestobo nagrajen s številnimi posestvi v hrvaškem Zagorju in Slavoniji. Herman in njegov sin Friderik II sta znova rešila kralja nekaj let kasneje, ko se je ta po novem uporu znašel celo v ječi. Vpliv Celjanov in zveza s kraljem se je še utrdila, ko se je ta poročil s Hermanovo hčerjo Barbaro, ki je tako postala ogrska kraljica in kasneje, ko je Sigismumd postal rimski oz. nemški cesar, celo cesarica.

Drugi razlog, da se Celjani po Nikopolju niso več spopadli z Osmani je tičal v tem, da se je Bajazid, ki ni bil bliskovit le v vojnih pohodih, pač pa tudi v besedah, zapletel v vojno z enim od naslednikov mongolske države, Timur-jem (znan tudi kot Timurlenk oz Hromi Timur). Med spopadom pri Ankari (1402) se je edinokrat v vsej osmanski zgodovini zgodilo, da je bil sultan zajet na bojnem polju. Bajazid je v ujetništvu kmalu umrl, njegovi sinovi so se zapletli v medsebojno vojno, ki je trajala enajst let, nedelujoča Osmanska država pa je izgubila mnogo ozemlja.

Sigismund je v tem času večkrat vpadel v Bosno, deloma iz političnih (v tistem trenutku so tudi Bosanci podpirali neapeljskega pretendenta na ogrski prestol), deloma pa iz verskih razlogov (Bosanska cerkev se ni pokoravala Rimu, poleg tega so bosanski kralji tolerirali še druge verske hereze). Leta 1408 je zajel in odstavil bosanskega kralja, dal usmrtiti več kot sto plemičev in uničil več mest. Po Valvazorju so v tem času na slovensko ozemlje prvič udarili Turki. To bi bilo kljub nerazrešenemu stanju v Osmanski državi možno, saj so se bosanski plemiči v okviru medsebojnih spopadov kot tudi zunanje nevarnosti (v tem primeru pred Ogri) večkrat povezali z Osmani, ki so v tovrstni podpori videli priložnost za širjenje svojenga vpliva. Da so ta poročila o turših vpadih na slovensko ozemlje v času osmanske državljanske vojne točna, kljub temu da je edini vir zanje sicer v zgodovinskih zadevah nezanesljivi Valvazor, meni ugledni zgodovinar prof. Simoniti. Kakorkoli že, ko je Sigismund leta 1415 vodil novo križarsko vojsko v Bosno, so praviloma sprti bosanski plemiči izjemoma le stopili skupaj, za pomoč zaprosili še Osmane, ki so se medtem že sestavili skupaj, in porazili Sigismundovo vojsko, ki se odtlej Bosne ni več lotevala. Herman II se je v sledečem obdobju izkazal za odličnega diplomata, saj je uspel Sigismunda spraviti z bosanskim kraljem Tvrtkom II, ki se je znova vrnil na prestol. Nato je Tvrtko II imenoval Celjane za svoje naslednike (1427) v primeru, da umre brez moških potomcev. Henrikova mati Katarina je bila namreč kakor Tvrtko iz rodbine Kotromanić. S tem se je Celjanom odprla pot celo do kraljevske krone, obenem pa so obvarovali svoje posesti pred izpostavljenostjo spopadom z južnimi sosedi.

Sprava z Bosanci je že nakazala značilno potezo politike Celjanov: versko toleranco, ki se je potrdila še z izogibom verske vojne proti Husitom, h katere koncu (po dvajsetih letih !) so prispevali tako, da so med sprtima stranema sposredovali sporazum.

Že leta 1430 je Sigismund Celjane poskušal povzdigniti v knežji naslov, kar pa zaradi nasportovanja Habsburžanov ni uspelo. Henrik je svojega vnuka in naslednika rodu Ulrika II poročil s Katerino Branković, hčerjo srbskega despota Đurađ-a Brankovića in (vzhodno-)rimske (oz. bizantinske) princese Irene. Katerina je tudi po prihodu v Celje ohranila pravoslavno vero. Enako je veljalo za njeno sestro Maro, katere mož je bil osmanski sultan Murad II. Tako so Celjani prišli v sorodstvo tudi z Osmani, s katerimi so si bili tudi bolj podobni po sprejemanju verske raznolikosti, za razilko od svojih katoliških sodobnikov, ki so za mobilizacijo finančnih in človeških virov uporabljali prav verska nasprotja. Celjani so s svojim posebnim odnosom dosegli, da so križarske vojne prizanesle njhovim posestim in s tem tudi slovenskim krajem. Murad II (u. 1451) je še na smrtni postelji svojim sinovom naročal, naj v vojnah ne delajo škode celjskim posestvom in ljudem.

Henrik II je umrl leta 1435, leto kasneje pa so bili v odsotnosti habsburškega vojvode Celjani le povzdignjeni med kneze. Habsburžanom to seveda ni bilo prav in pričeli so se pripravljati na vojno s Celjani. Ta je izbruhnila, ko je v naslednjem letu cesar Sigismund umrl. Celjska vojska, ki ji je načeloval nekdanji husitski borec, Čeh Jan Vitovec, se je dobro držala. Na bojišču ni prišlo do odločitve. Po več letih spopadov so Habsburžani Celjanom priznali knežji naziv, ti pa so morali pristati na kompromise, ki so zmanjšali njihovo dejansko moč, ter na dedno pogodbo, po kateri njihova posestva preidejo Habsburžanom, če ostanejo brez moških potomcev.

Trenutek ni bil najbolj naklonjen Celjanom. Ogrsko kraljestvo je prevzela nasprotna stranka in za kralja postavila poljskega kralja Władysław-a III. Ulriku namreč ni uspelo s kronanjem Ladislava, vnuka Sigismunda in Barbare Celjske, ki je bil tedaj resnici na ljubo še dojenček. V Bosni je umrl Tvrtko II (1444) brez naslednikov, in po dedni pogodbi bi kraljestvo moralo pripasti Celjanom. A nasprotna stranka bosanskih plemičev se je povezala z vplivnim ogrskim poveljnikom in postavila svojega kralja. Ta poveljnik je bil Janosz Hunyadi, ki se je odlikoval v mnogih bitkah, obenem pa je oživil križarstvo proti Osmanom. Potem, ko je po nekaj dobljenih bitkah v Transilvaniji, od koder je bil doma, uspel zaustaviti osmansko osvajanje po Balkanu, je v leth 1443 in 1444 prodrl celo do Niša in v Bolgarijo. Nato je z Osmani sklenil premirje. Od bojev izčrpani sultan Murad II se je umaknil v duhovno življenje in prespustil sultanat svojemu mlademu sinu Mehmedu Osvajalcu. A njegov čas še ni prišel. Hunyadi je namreč po tem, ko mu je papežev odposlanec zagotovil, da premirja z “neverniki” ni potrebno spoštovati, še istega leta organiziral novo križarsko vojsko pod poveljstvom kralja Władysław-a III. A snedena beseda se ni izplačala. Mehmed in njegovi svetovalci so Murada pozvali, naj se vrne in postavi na čelo vojske, kar se je tudi zgodilo. Pri Varni v Bolgariji sta se vojski srečali in križarji so utrpeli hud poraz. Na bojišču je obležal tudi kralj Władysław. Celjani se vojne iz razumljivih razlogov niso udeležili, izid spopada pa jim je odprl novo priložnost.

Za ogrskega kralja je bil namreč po smrti Władysław-a le izbran Sigismundov in Barbarin vnuk Ladislav. Ulrik si je prizadeval pridobiti pokroviteljstvo na vnukom svoje tete, obenem pa je po smrti enega od slavonskih banov po kratki vojni za njegovo nasledstvo še utrdil svoj položaj na tem področju. A enake želje so imeli tudi Hunyadi, ki so proti Celjanom sprožili vojno, v kateri so poskušali zavzeti celo Celje. Obenem so skušali poravnati tudi račune z Osmani in se ob podpori nekaterih balkanskih upornikov in krščanskih sil znova odpravili na križarski pohod. Prispeli so vse do Kosovega polja, kjer pa jih je sultan Murad znova porazil (1448). Ko so Osmani premagali skupnega sovražnika, so si Celjani lahko ponovno oddahnili.

Ulriku je nato le uspelo utrditi svoj položaj pri ogrskem kralju. Postalo pa je tedaj jasno, da bo spopad med Osmani in Ogrsko neizogiben. Sultan Mehmed II, ki je medtem nasledil svojega preminulega očeta, je oblegal Beograd. Tja se je odpravljal tudi Ulrik s kraljem. Tam se je že boril Janosz Hunyadi s svojima sinovoma in celo križarski pridigar Giovanni di Capistrano je s svojo vojsko revežev, ki jih je nabiral po srednji Evropi, prispel do Beograda pred Ulrikom, saj je ta spotoma zavil še na Dunaj. Poleti 1456 sta Hunyadi in Capsitrano v bitki presenetljivo zmagala, kmalu za tem pa oba umrla za kugo. Ulrik in kralj Ladislav, ki sta bila še kar na poti, sta v Petrovaradinu sklicala zbor, katerga namen je bil menda boj proti Turkom. Kot pravi celjski zgodovinar Orožen, je bil to le izgovor, v resnici pa je Ulrik izkoristil priložnost, da zasede po Hunyadijevi smrti izpraznjen prostor vrhovnega poveljnika Ogrske. To pa ni bilo prav njegovemu sinu Laszlu, ki je menil, da ta položaj pripada njemu. Hunyadiji so se maščevali tako, da so v Beogradu Ulrika zvabili v past in ga umoril, s čimer je umrl zadnji Celjan.

Kot nasprotniki in s svojim posebnim odnosom do verskih zadev so se Celjani zamerili posebno svojim glavnim konkurentom Habsburgom in Hunyadom. Po atentatu na Ulrika je Enea Silvio Piccolomini dejal, da je (Hunyadijev) sin (t.j. Laszlo) storil z umorom Ulrika nič manjšo korist krščanstvu, kakor jo je njegov oče (t.j. Janosz) z borbami proti Mehmedu. Piccolomini je bil dvorni pesnik, diplomat in zagovornik Habsburžanov, pa tudi stvoritelj ideje “krščanske Evrope”. Ni skoparil z obrekovanjem in prikazovanjem Celjanov v najslabši možni luči, obenem pa je slovel še po gromenju proti Turkom. Ko je Mehmed II zavzel Carigrad in Atene ter se razglasil za novega (vzhodno-)rimskega cesarja (s katerim si je sicer res bil v nekem daljnem sorodstvu), je renesančni Piccolomini te dogodke predstavil kot drugo smrt starogrških pesnikov, ki jih je pričel prištevati med svoje. Svoje tožbe sicer ni mogel izraziti v grščini, saj, za razliko od novega “rimskega cesarja”, tega jezika ni obvladal.

Konec rodbine Celjanov je imel za naše kraje dogotrajne in vsaj srednjeročno težke posledice. Prišli so namreč pod nadzor Habsburžanov, ki so obenem postali cesarji (1452), šest let kasneje pa je njihov tajnik Piccolomini postal papež Pij II. Slednji je uspel sklicati novo križarsko vojno, v katero je poleg že znanih kandidatov Hunyadijev uspel privabiti še Benečane, ki so se zaradi trgovskih interesov sicer pretežno izogibali konfliktu z Osmani. Leta 1463 so si Osmani pripojili Bosno, Benetke pa so jim istega leta napovedale Sveto vojno, ki je trajala več kot petnajst let. Po začetnih beneških uspehih se je vojna sreča obrnila in po letu 1469 so se med dvema ognjema svetovnih velesil znašli tudi naši kraji, ki so jih na pohodih proti Benetkam prečkale Osmanske čete. Medsebojnim vojnam med Habsburžani, Hunyadi in Benečani se je tako pridružila nova nadloga. Dobe celjske politike, ki je znala najti medverski mir, je bilo dokončno konec.

Celjski grb – tri rumene zvezde na modri podlagi – je našel mesto na slovenski zastavi.

Viri

Kurelić R (2006). Pregled povijesti grofova Celjskih. Historijski zbornik 54 (2006): 201-216
Imamović M (1998) Historija Bosnjaka. Preporod, Sarajevo.
Orožen J (1927) Zgodovina Celja. II del. Založila Goričar & Leskovšek, Celje.
Štih P, Simoniti V, Vodopivec P (2008). Slovenska zgodovina. Inštitut za novejšo zgodovino : Sistory, 2008. – 574 str.