Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘kultura’ Category

Hans Christian Andersen (1805-1875) je bralcu prav gotovo znano ime. Andersen je za svoje Pripovedke za otroke izbral takšne teme in jih izrazil v takšnem slogu pisanja, da je z zgodbami pritegnil ne le otroke, pač pa je spoštljivo ponudil snov za premišljanje tudi njihovim staršem in starim staršem. Poleg tovrstne literature, po kateri je bil najbolj znan, je pisal tudi poezijo, dramska dela in potopise. Njegovo najdaljše potovanje ga je leta 1841 poneslo v Carigrad, kjer je ostal enajst dni, o katerih je zapustil obširen zapis. V njem je Andersen mojstrsko orisal osmansko družbo tistega časa, obenem pa tudi značilnosti Zahodnega pogleda na skrivnostni Orient. Med drugim si je ogledal tudi praznovanje rojstnega dne poslanca Mohameda, o katerem je pripovedoval takole: (več …)

Read Full Post »

Na pobočju Kostanjevice, vzpetine nad Novo Gorico, stoji že dobrih sto let edinstven objekt: Vila Rafut, imenovana tudi Laščakova vila ali Vila Moresca. Pri njej izstopajo številni arhitekturni elementi, za katere je avtor navdih našel v islamski umetnosti. Začenši z andaluzijskim vhodnim portalom, ter preko arabskega v lesu zastrtega balkona, okenskih lokov, geometrijskih vzorcev idr., ta vpliv doseže vrh v 26 m visokem razglednem stolpu. Ta stolp ima namreč obliko minareta v slogu indijskih mošej. Vila stoji v istoimenskem parku, v katerm se nahajajo številne vrste eksotičnih rastlin. Tako zgradba kot park sta vpisana v register nepremične oziroma vrtnoarhitekturne kulturne dediščine. (več …)

Read Full Post »

Rilke in islam

Rainer Maria Rilke (Praga, 1875 – Val Mont, 1926) je najpomembnejši lirik v nemškem jezikovnem prostoru dvajsetega stoletja in eden velikanov svetovne poezije. Njegovo najpomembnejše delo so Devinske elegije, katerih začetek sega v čas njegovega bivanja v Devinu pri Trstu. V njih kot pogost motiv nastopajo angeli, svet, ki presega območje naše zaznave. Čeprav je oblikoval svoj lasten odnos do presežnega, je med svojimi potovanji pridobil določeno izkustvo o islamu, o katerem se je izražal na pozitiven način. O muslimanih je govoril kot o „srečnih otrocih, ki so ostali prisebni“, ki „resnično živijo na planetu Zemlja“. Kljub temu je bilo njegovo poznavanje islama nepopolno. Smatral ga je za „vero Arabcev“. Kakor številni muslimani in nemuslimani danes, je islam smatral za del (arabske) kulture. Islam pa ni kultura, pač pa univerzalni filter, ki je in lahko prispeva k izboljšanju vsake kulture. Rilke sam, kakor tudi drugi evropski intelektualci, so črpali navdih za svoje ustvarjenje tudi iz svojega poznavanja islama. (več …)

Read Full Post »

Islam je bil na britanskem otočju poznan že v srednjem veku, o čemer priča zlati kovanec kralja Offe, ter učeni možje kot Robert Ketton in Adelard iz Bath-a, ki so potovali po muslimanskih deželah ter se učili iz del muslimanskih mislecev in prenašali njihovo znanje v evropske dežele. Iz obdobja srednjega veka in po njem je znanih več Britancev, ki so po stiku z muslimani sprejeli islam. Prisotnost skupnosti muslimanov na Britanskem otočju pa sega v obdobje zadnjih dobrih sto let. Ni redko mnenje, da gre zasluga za to priseljencem iz angleških kolonij; vendar je tako prepričanje napačno. Prvo mošejo in skupnost okrog nje je leta 1889 v mestu Liverpool ustanovil Britanec, Abdullah (William Henry) Quilliam.

Viri: (več …)

Read Full Post »

V zgodnjem dvanajstem stoletju sta v Španijo odpotovala dva učena moža, Herman iz Karintije in Robert iz Ketton-a. Izvedela sta bila, da je tam mogoče najti knjige muslimanov, polne znanja, pisane v arabskem jeziku. Posebej sta ju zanimali astronomija in astrologija, v katerih so se muslimani še posebej odlikovali. Da bi se poglobila v skrivnosti teh znanosti, sta pričela s prevajanjem. Herman se je lotil Abu Mašar-jevega Uvoda v astrologijo, Robert pa al-Horezmi-jeve algebre. Prevode sta pošiljala svojim kolegom v Francijo in se posvetovala o tem, katera dela izmed obsežnega nabora astronomsko-matematičnih del iz knjižnic španskih muslimanov bi bilo treba prevesti, da bi dokopali do znanja. Njuno raziskovanje je trajalo do leta 1142, ko je za njune prevajalske sposobnosti izvedel Peter Častitljivi, predstojnik opatije v Cluny-ju, katere red je na svojem višku obsegal več kot šeststo samostanov, v katerih je živelo okrog deset tisoč menihov. (več …)

Read Full Post »

Razvoj znanosti v al-Andalus-u (srednjeveški muslimanski Španiji) predstavlja pomemben most med antično in renesančno znanostjo. Španski muslimani so ustvarili obsežen nabor del iz najrazličnejših področij, od matematike, astronomije do medicine, ki so se od dvanajstega stoletja dalje s prevodi v latinščino in druge evropske jezike razširila po vsej Evropi. (več …)

Read Full Post »

Živi, sin Budnega (ar. Hajj ibn Jakdan) je zgodba o razvoju človeka, ki od najrosnejšega obdobja sovjega življenja živi ločen od civilizacije. Kljub temu v procesu napredovanja svojega uma pride do zaključkov o sebi in svetu, ki so v osnovi enaki tistim, do katerih se dokoplejo učeni možje. Delo je nastalo v dvanajstem stoletju, v obdobju srednjega veka, po svojem značaju pa bi ga prej uvrstili v obdobje renesanse. (več …)

Read Full Post »

Older Posts »