Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘zgodovina’ Category

Celjski grofje in kasneje tudi knezi so bili najpomembnejša plemiška družina s slovenskega ozemlja. Iz nižjega plemstva jih je v grofe Svetorimskega (oz. nemškega) cesarstva povzdignil najprej cesar Ludvik Bavarski leta 1341, nato pa dobrih trideset let pozneje še novi cesar Karel IV Luksemburški, ki prejšnjega ni priznaval. S tem so se Celjani ne le otresli podložnosti Habsburžanom (ki so bili obenem tudi glavni konkurenti Luksemburžanov za cesarski položaj), pač pa so bili položeni tudi temelji za njihov preboj v evropsko plemiško elito, ki se je začel s Hermanom II. K temu so po spletu dogodkov večkrat prispevali tudi Osmani. Zgodovino Celjano v luči te povezave si bomo podrobneje pogledali v tem sestavku. Osmani so Celjanom več kot enkrat odprli vrata s tem, da so porazili skupne nasprotnike, med rodbinama pa se je stkala celo posredna sorodstvena vez. Začelo pa se je drugače, in sicer tako, da so si na bojnem polju stali nasproti.


Pod obzidjem Celjskega gradu.

(več …)

Advertisements

Read Full Post »

Osmani so med slovenskimi ljudmi prej kot kaj drugega na slabem glasu. To je posledica dolga leta trajajočega konflikta, ki se je odvijal na našem ozemlju, kot del stoletnega nasprotja med Habsburgi in Osmani. Prvi so v drugi polovici petnajstega stoletja, s polastitvijo posesti Celjskih knezov, ki so po umoru Ulrika II ostali brez moških naslednikov, zavladali nad večino slovenskih dežel. Drugi pa so v istem času osvojili Bosno, kar je ti dve ambiciozni velesili neizbežno pripeljalo v niz vojn, breme spopada velikih pa so prenašali ljudje na mejnih območjih, med katerimi so bili tudi Slovenci, posebno kmetje. Osmanske enote, ki so bile sprva v ofenzivi, so svojim nasprotnikom Habsburžanom občasno, sicer nehote, tudi pomagale, npr. proti upornim kmetom, ki so se znašli na njihovi poti, ali na nove habsburške gospodarje še ne privajenem plemstvu, ter proti Benečanom, ki so bili občasno sovražnik obojim.
(več …)

Read Full Post »

Ko je Filip III leta 1598 postal kralj Španije, se je kakor njegovi predhodniki lahko ponašal z nazivom “kralj imperija, v katerem sonce nikdar ne zaide”. Njegovo kraljestvo je namreč obsegalo dele Evrope, Amerike ter Filipine na daljnjem vzhodu. A prav lahko bi se zgodilo, da tega ne bi nikdar dočakal: kot osemletni otrok je bil namreč hudo zbolel. Niti najuglednejši dvorni zdravniki mu niso znali pomagati in ko je bil deček že na robu smrti, so, sicer neradi iz razlogov, ki jih bomo spoznali kasneje, le poklicali zdravilca po imenu Jeronimo Pachet. Ta je otroka pozdravil v dveh ali treh dneh, s čimer si je sicer prislužil slavo in lepo nagrado, a tudi zavist in sovraštvo svojih zdravniških kolegov. (več …)

Read Full Post »

Okrog 250 let (od leta 828) so muslimani v celoti ali deloma vladali Siciliji, za kratek čas pa tudi nekaterim predelom Kalabrije. V tem času je Sicilja demografsko in ekonomsko napredovala. Njena prestolnica je postal Palermo, ki je na svojem vrhuncu po različnih ocenah štel med 100,000 in 350,000 prebivalcev in bil eno največjih mest v Evropi tistega časa. (več …)

Read Full Post »

Pisalo se je leto 1609, ko je kapitan Pepwell po nalogu britanskega Lorda admiralitete odplul proti Severni Afriki, kjer je križaril znameniti kapitan John Ward, da bi njega in njegove tovariše pozval, “naj opustijo svoj pokvarjen način življenja.” Ward je bil namreč ne le zapustil Kraljevo mornarico in se podal na svoje, t.j. postal je pirat, pač pa se je povezal s severnoafriškimi muslimani in celo sam postal musliman. Tako so njegove grehe videli v Londonu. (več …)

Read Full Post »

Andaluzijski muslimani so bili spretni graditelji ladij in morjeplovci. Iz pristanišč Almarija (Almeria), Išbilija (Sevilja), Alušbuna (Lizbona) in drugih so njihove ladje plule po Sredozemlju in Atlantiku. (več …)

Read Full Post »

Ignacio Olagüe je bil baskovski paleontolog in zgodovinar, ki je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja postavil revolucionarno teorijo, da je arabski vpad v Španijo legenda in da je bila arabizacija in islamizacija Španije desetletja ali celo stoletja trajajoč proces med iberskimi unitarijanskimi kristjani, in ne nenaden dogodek, ki bi bil posledica vojaškega vdora arabsko-berberske vojske na Iberski polotok.

Svojo teorijo je objavil v knjigi, ki je najprej izšla v Franciji pod naslovom Arabci niso nikdar vdrli v Španijo. V času diktature generalisima Franca je bila knjiga v Španiji prepovedana, nato pa se je pojavila pod naslovom Islamska revolucija na zahodu. Knjiga je v španščini dostopna tudi na spletu [1].
(več …)

Read Full Post »

Older Posts »