Islam

Islam je arabska beseda, ki jo v evropske jezike običajno prevajamo kot predanost. Musliman/-ka je torej oseba, predana Bogu; Abraham, Mojzes, Jezus -naj je mir z njimi- so v islamskem smislu muslimani, t.j. predani Bogu. Beseda islam ima še druge podpomene (mir, čistost, sprejemanje…) – s predanostjo Bogu najdemo mir v sebi, s stvarstvom in zakoni, ki v njem vladajo.

Islam je preprost, razumen in praktičen način življenja, ki temelji na koranskem sporočilu in zgledih iz življenja poslanca Mohameda -naj je Božji blagoslov in mir z njim-, o avtentičnosti katerih se zgodovina strinja. Verske temelje lahko razume vsakdo, v njih ni skrivnosti, vera v naključja pa tudi ni potrebna. V islamu ni zapletenih obredov niti posvečenih oseb, ki bi posredovale med človekom in Bogom. Izpoved vere je strnjena v preprost stavek: ni božanstva razen Boga, Mohamed je poslan od Boga.

Bog je Edini Bog, Stvarnik sveta, edini vzrok nastanka vsega, kar obstaja: stvari, bitij, naravnih, družbenih zakonov idr; in na koncu se vse vrne k Njemu. Nima podobe človeka in ni primerljiv z ničemer v tem svetu. Vsak človek intuitivno teži k temu, da bi ta svet zapustil tako, da njegova dobra dela pretehtajo slaba, celo če je bil sistematično vzgajan v veri, da dan, ko bo izrečen obračun naših dejanj, ne obstaja. Muslimani verjamemo, da Bog nagrajuje dobra dela in vero, ki nas zanje motivira, ter kaznuje prikrivanje resnice -nevero- in zla dela. Dejanja bodo sojena po namenu, Božja pravičnost uravnovešena z Božjo milostjo. Vsakdo nosi izključno svoje breme; noben otrok ni rojen z bremenom in otroci ne odgovarjajo za dejanja, ki jih v njihovem imenu storijo ali opustijo njihovi starši.

Kot gresta vera in dejanja z roko v roki, tudi človeka ne moremo ločiti na telesno in duhovno bitje. Stebri islama, ki so poleg izpovedi vere še molitev, post, prispevanje dela premoženja za blagostanje družbe in romanje, vključujejo obe neločljivi komponenti človeka, obenem pa spodbujajo solidarnost in enakovrednost med ljudmi.

Prispevanje dela svojega premoženja za blagostanje celotne družbe je namenjeno zlasti pomoči materialno šibkejšim članom družbe.

Molitev je utrjevanje zveze z Bogom, z visokimi moralnimi načeli, po katerih človek vodi svoj um in telo. Brez tega zapade pod druge vplive, ki jih je v današnjih časih masovnih medijev še več kot nekdaj. Pri molitvi stojita z ramo ob rami preprosta starka in bogata mladenka; vladar države se morda klanja tik ob nogah reveža. Umivanje pred molitvijo zagotavlja čistost pred Bogom in v družbi ljudi; visoki higienski standardi pa so tudi v čisto zdravstvenem smislu nedvomno pripomogli k uspehu islama.

Pri romanju se v Mekki zberejo muslimani iz celega sveta, najrazličnejših narodov in ras, družbenih poklicev in vlog, med katerimi ni razlik v oblačenju in opravljanju verskih dolžnosti; težko si zamislimo boljši in obširnejši prikaz enakovrednosti človeških bitij.

Mesec ramadan je posvečen branju in študiju Korana, zadnjega in edinega v izvorni obliki ohranjenega Božjega sporočila ljudem. Obenem je postni mesec, kjer se izogibanju slabim besedam in dejanjem, med zoro in sončnim zahodom pridruži še odrekanje hrani in pijači. Z odrekanjem se človek zave svoje odvisnosti od sveta in posledično od Boga, Stvarnika sveta. Nismo sami zaslužni za to, da živimo v družbi, kjer imamo hrane na pretek. Ne le teoretično, pač pa tudi praktično se opomnimo, da v svetu žive ljudje, ki teh pogojev nimajo, in svoje odgovornosti do njih. V tem mesecu pridobljeno ali obnovljeno zavedanje potem drži tudi preostanek leta, inšaAllah – če Bog da.