Turki na Šmarni gori

Osmani so med slovenskimi ljudmi prej kot kaj drugega na slabem glasu. To je posledica dolga leta trajajočega konflikta, ki se je odvijal na našem ozemlju, kot del stoletnega nasprotja med Habsburgi in Osmani. Prvi so v drugi polovici petnajstega stoletja, s polastitvijo posesti Celjskih knezov, ki so po umoru Ulrika II ostali brez moških naslednikov, zavladali nad večino slovenskih dežel. Drugi pa so v istem času osvojili Bosno, kar je ti dve ambiciozni velesili neizbežno pripeljalo v niz vojn, breme spopada velikih pa so prenašali ljudje na mejnih območjih, med katerimi so bili tudi Slovenci, posebno kmetje. Osmanske enote, ki so bile sprva v ofenzivi, so svojim nasprotnikom Habsburžanom občasno, sicer nehote, tudi pomagale, npr. proti upornim kmetom, ki so se znašli na njihovi poti, ali na nove habsburške gospodarje še ne privajenem plemstvu, ter proti Benečanom, ki so bili občasno sovražnik obojim.

Ker pa Osmani našim deželam niso nikdar zavladali, je njihovo podobo oblikovala in začinila habsburška propaganda, ki je večinoma delovala skupaj s cerkveno. Propaganda se je vlekla še stoletja potem, ko Turki niso predstavljali nobene nevarnosti več. Turško zvonenje ni ponehalo do začetka dvajsetega stoletja, še leta 1910 pa naj bi po ugotovitvah časopisa Slovenec ob Ljubljanici našli množično grobišče iz turških časov, v katerem naj bi ležale odsekane glave. Direktor ljubljanskega muzeja, ki je ob najdbi pogrešal čeljusti, se je odločil zadevo raziskati, nakar se je izkazalo, da so bile “lobanje” v resnici želvji oklepi.

V obdobju narodnega prebujanja v XIX stoletju je bilo Turkom namenjeno tudi, da postanejo narodni sovražnik. Josip Jurčič za svoj roman “Jurij Kozjak, Slovenski janičar”, ki je prvo slovensko nagrajeno literarno delo, od Mohorjeve družbe ni prejel le obljubljenih 30, pač pa kar 100 goldinarjev nagrade. Njegovemu zgledu so posebno v 1860 in -70ih ter v začetku XX stoletja sledili še številni drugi.

Tudi zgodovinopisje se je ravnalo podobno. Leta 1871 je Janez Parapat načel temo v delu “Turški boji v XV in XVI veku” z domoljubnim namenom: “Naj tedaj to delo s svojimi pomanjkljivostmi – ktero človeško delo je pač brez njih? – roma iz rok v roke in izbuja in vnema srce k ljubezni do slovenske domovine, ktero bodemo tem gorkejše ljubili, čem bolje poznamo njo in zgodovino njenih sinov!” V njem je poskušal s kritičnim pristopom do virov popraviti nekatere najočitnejše napake, ki so jih napravili njegovi predhodniki, zlasti pri opisovanju števila “Turkov”, ki da so razsajali po naših deželah, ter z izogibanjem, kakor jih je imenoval, Valvasorjevih pravljic. Upoštevati je skušal tudi širše svetovno dogajanje. S tem si je gotovo priboril verodostojnosti med svojimi bralci. A kljub temu je Turke videl pri nas že leta 1396 po za križarje nesrečni bitki pri Nikopolju (na današnji meji med Romunijo in Bolgarijo), ko naj bi udarili na Štajersko in požgali Ptuj in okolico, o čemer ne poroča noben tamkajšnji vir. Avtor je kljub temu zaupal besedam nemškega pustolovca, ki je trdil, do so mu to zgodbo povedali Turki sami, potem ko so ga v že omenjeni bitki zajeli in je ostal med njimi ujetnik toliko časa, da se je navadil turškega jezika (s čimer pa se njegove dogodivščine nikakor niso končale). Nemško-latinska pretiravanja je Parapat morda želel obrniti tudi svojim rojakom v prid, ko je prej omenjene dobrodušno opozoril na njihov dolg: “Ko so oni krasne cerkve zidali, vednost gojili, književnost in omiko, ko so cvetela njih mesta, napredovala kupčija in obrt; stal je medtem ubogi Slovenec z orožjem v roki na straži…” Iz tega seveda ni bilo nič, saj se je kolo zgodovine drugače obrnilo.

Parapatu so z deli, namenjenimi posebno turškim vpadom, sledili še drugi avtorji do konca habsburške monarhije. Kasneje je vnema za tovrstna dela razumljivo upadla, posebno še, ker bi utegnila načenjati bratstvo in enotnost med južnoslovanskimi narodi, kajti vpadi v Slovenijo so prihajali večinoma iz Bosne, osmanski vazali pa so bili tudi drugi južnoslovanski narodi. Znova pa zasledimo tovrstno delo v zadnjem desetletju XX stoletja, ko so se razmerja politične moči spet obrnila, v visokonakladni knjigi uglednega zgodovinarja prof. Simonitija z naslovom “Turki so v deželi že”. Prof. Simoniti je, prav kakor njegov predhodnik, skušal s kritičnim odnosom do virov pripraviti verodostojno delo. Kljub njegovim prizadevanjem je prof. Jezernik ocenil, da v omenjenem delu ni znal ločiti dejstev od habsburške propagande. V pred kratkim izdani “Slovenski zgodovini”, katere soavtor je Simoniti, pa najdemo precej krajši seznam turških vpadov, saj kot ugotavljajo avtorji, “nekaj vpadov je bilo tudi plod domišljije”, prav tako pa zasledimo opombo, da so jih sodobniki opisovali “z veliko strastjo in občutkom za pretiravanje”.

Parapat je zapisal, “Le v velikih obrisih sem načrtal za slovenski narod toliko žalostno a tudi slavno dobo. Marsikaj še ni prav jasno; meglena in ne do sleherne črtice izpeljana je naša slika.” Ni dvoma, da je na dogodke na naših tleh mnogo vplival razvoj dogodkov v Osmanski državi, posebno priključitev Bosne leta 1463, a prav tako ne moremo mimo dogodkov na naših tleh, kjer je očitna razlika med Celjani (do njihovega konca leta 1456) in Habsburžani. Celjani so podpirali cerkev in samostane, a verskih zadev niso rabili v svoje politične namene. Verskih vojn se večinoma niso udeleževali, Henrik II pa je poročil svojega vnuka Ulrika II s srbsko princeso Katerino Branković, ki je bila pravoslavne vere, ki jo je zadržala tudi po selitvi k Celjskim. Mož njene sestre Mare je bil sam sultan Murad II, in Celjani si z Osmani v zadnjih svojih desetletjih niso bili le v sorodstvu, pač pa tudi v dobrih odnosih, s čimer so se izognili konfliktom z njimi na svojih posestih v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Habsburžanom pa je bilo igranje na versko karto bistvo njihovega političnega delovanja. Kot samooklicani branilci katolištva razen v skrajni sili niso trpeli drugih, kar se je med drugim pokazalo v pregonu protestantov pri nas in v tridesetletni vojni z njimi, ki je bila na Češkem usodna za tretjino prebivalstva, kar je gotovo neprimerno več kot “turški boji” pri nas. Poleg tega so bili Celjanom naši kraji njihova domovina, medtem ko so bili Habsburžanom bolj ko ne nekakšna tamponska cona. Na “turško nevarnost” so se odzvali z izžemanjem prebivalstva z novim splošnim davkom, s katerimi ni bilo prizaneseno ne beraču, ne starcu, ne vdovi, “niti detetu v naročji maternem”, kot je zapisal Parapat. Tako nabrana sredstva pa niso šla za obrambo slovenskih dežel, pač pa so jih Habsburžani porabili za utrjevanje svojega položaja znotraj (Svetorimskega oz. nemškega) cesarstva, katerega krono so si priborili prav v tem času. Poleg tega Habsburgi niso bili v vojnah le z Osmani, pač pa so se na našem ozemlju v “turških časih” bili tudi z Benečani in Madžari. Dodatno težavo so prebivalstvu povzročali še najemniški vojaki, ki so se prišli tolč s Turki, pri čemer so se večinoma junaško držali ob strani, so si pa od ljudi sami vzeli, kar so menili, da jim pripada, ali česar cesar ali stanovi niso plačali. Položaj je bil torej večplasten, četudi ga je trdoživa propaganda slikala po svojih potrebah.

Ob vzponu na Šmarno goro nas pod sedlom pozdravi kapelica pri Turškem kopitu, ki nas spomni na legendo, po kateri naj bi na tem mestu star puščavnik spremenil v kamenje Turke, ki so hoteli Šmarno goro zavzeti. Više ob poti proti vrhu srečamo še skale, ki so jih s temu ustrezno tematiko med prijetnim dnevom v naravi poslikali otroci. Odrasli bi lahko ob tem premisli, koliko legend in propagandnega gradiva je pa zašlo v zgodovino.

Podoba nekoliko priljudnega Turka na skali ob poti na Šmarno goro (avtor neznan).

Viri:
Parapat J. (1871). Turški boji v XV in XVI veku s posebnim ozirom na Slovence. Slovenska matica.
Simoniti V. (1990) Turki so v deželi že. Mohorjeva družba.
Štih P., Simoniti V., Vodopivec P. (2008) Slovenska zgodovina. Inštitut za novejšo zgodovino
Jezernik B. (2010) Imagining ‘the Turk’. Cambridge Scholars Publishing
Hladnik M. (2011) Turki v slovenski zgodovinski povesti. Slavia Meridionalis 11, Varšava