Feeds:
Objave
Komentarji

Kordoba

Danes je Kordoba glavno mesto istoimenske španske province z okrog 300.000 prebivalci. Pred 1000 leti in več pa je štela okrog pol milijona prebivalcev in bila skupaj s Konstantinoplom največje mesto v Evropi. V tem času je bila Kordova, prestolnica al-Andalus-a (muslimanske Španije), eno vodilnih mest v svetu na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju. Opremljena je bila s številnimi knjižnicami, šolami in univerzo, na katero so prihajali študentje in mnogih dežel Evrope, z ulično razsvetljavo, vodovodi itd. Nadaljujte z branjem »

Advertisements

Ključi spomina

Študentka Sofía si za temo diplomske naloge izbere odkrivanje prave zgodovine svoje Andaluzije. Odkriva odmeve tišine, v pogovorih z resničnimi specialisti se ji razkriva neznano. Preplet realnosti in filmske fikcije. Premišljanje o spominu in vrednosti identitete v času globalizirane družbe.

Las llaves de la memoria – režiser: Jesús Armesto.

Dva odlomka: Nadaljujte z branjem »

Al-Andalus (muslimanska Španija) je bila versko in narodnostno pestra skupnost, v kateri so skupaj živeli muslimani, kristjani in judje, med domačini pa so v večjem številu prebivali še (severnoafriški) Berberi, Slovani in Arabci.

Slovani so na Iberski polotok večinoma prišli kot sužnji, ki so jih tja prodali trgovci iz drugih delov Evrope, posebno Benečani. Ti so svoje človeško blago dobili v vojnah s svojimi sosedi (Slovenci in Hrvati), ali pa kupili na vzhodu Evrope. Žalostna usoda teh ljudi pa se je mnogim obrnila na bolje, ko so prispeli v islamski svet. Muslimanom je namreč vera nalagala, da sužnje, v katerih spoznajo kaj dobrega, osvobodijo, ter jim omogočijo nov začetek. Tako so dobili priložnost, da se v svojem novem okolju uveljavijo kot polnopravni člani družbe, v kateri so bili cenjeni zaradi svojih sposobnosti, predanosti in zvestobe. Dosegli so pomembne funkcije na dvoru, postali vojaški poveljniki in upravitelji pokrajin. Pa si poglejmo nekatere izmed njih. Nadaljujte z branjem »

Slavčeva zgodba

Hans Christian Andersen (1805-1875) je bralcu prav gotovo znano ime. Andersen je za svoje Pripovedke za otroke izbral takšne teme in jih izrazil v takšnem slogu pisanja, da je z zgodbami pritegnil ne le otroke, pač pa je spoštljivo ponudil snov za premišljanje tudi njihovim staršem in starim staršem. Poleg tovrstne literature, po kateri je bil najbolj znan, je pisal tudi poezijo, dramska dela in potopise. Njegovo najdaljše potovanje ga je leta 1841 poneslo v Carigrad, kjer je ostal enajst dni, o katerih je zapustil obširen zapis. V njem je Andersen mojstrsko orisal osmansko družbo tistega časa, obenem pa tudi značilnosti Zahodnega pogleda na skrivnostni Orient. Med drugim si je ogledal tudi praznovanje rojstnega dne poslanca Mohameda, o katerem je pripovedoval takole: Nadaljujte z branjem »

V zrcalu morja

Almería je obmorsko mesto v španski pokrajini Andaluzija, na eni od najbolj sončnih lokacij Evrope. Danes je poleg obmorskega turizma znana tudi po filmskih studijih v skoraj puščavskem zaledju. Ime mesta je dediščina njegove muslimanske preteklosti in izvira iz andaluzijsko-arabskega imena al-marijat, katerega pomen razlagajo na več načinov. Španski politik, zgodovinar in geograf iz 19.stoletja Pascual Madoz in almerijsko kulturno-umetniško gibanje Indalo iz sredine 20.stoletja so se nagibali k pomenu “ogledalo morja”, kar naj bi odražalo zrcaljenje mestne podobe v morju, s katerim je bila kot pomembno pristanišče na tem delu Sredozemske obale vso zgodovino tesno povezana. Nadaljujte z branjem »

Osmanski Poljaki

Leta 1795 je Poljska izginila iz političnega zemljevida Evrope: razkosana je bila med Prusijo, Avstrijo in Rusijo. Osmanska država je bila ena redkih, ki te delitve ni priznala. Ko so Rusi leta 1830 zadušili upor Poljakov, so številni odšli v Turčijo, kjer je v bližini Carigrada zrasla poljska vas – Polonezköy. Čeprav so bili njeni najboljši časi mimo, osmanska družba z dolgo tradicijo bogatega mozaika narodnosti in veroizpovedi ni imela težav s sprejemom beguncev, od katerih so nekateri kasneje odšli, drugi pa se vključili v svoje novo okolje in tam pognali korenine. Povezoval pa jih je tudi obojestranski interes, ali bolje rečeno, skupna nevarnost: širitev Ruskega imperija. Poljaki so prinesli dobrodošlo vojaško voljo, moč in znanje, a tudi nacionalistične in druge ideje. Nadaljujte z branjem »

Abu Hamid Granadinec je bil andaluzijski popotnik in raziskovalec na prelomu enajstega v dvanajsto stoletje. Kot pove njegov nadimek, je bil po rodu iz Granade (rojen l. 1080). Prepotoval dobršen del sveta, kjer so v tistem času živeli muslimani. Tik pred svojo smrtjo (umrl je l. 1169 v Damasku) je strnil svoja spoznanja o deželah in ljudeh, ki jih je obiskal, v dveh delih, ki jih je, kakor je bil običaj antičnih in srednjeveških potopiscev, začinil tudi s pripovedmi o čudesih, pri čemer je od drugih povzel ali sam dodal tudi večji ali manjši ščepec domišljije. Potoval je tudi po dveh nam sosednjih državah: Italiji in Madžarski. Nadaljujte z branjem »