Karel XII je bil komaj petnajst let star, ko je sedel na švedski prestol. Njegovi sosedje – Norveško-Danska zveza, Saška in Rusija – so v kraljevi mladosti videli priložnost zase, in Švedski družno napovedali vojno. Karel pa se ni obotavljal, se jim zoperstavil in premagal vse po vrsti. To mu je dalo toliko poguma, da je mirovno pogodbo, ki mu jo je ponudil mogočni ruski car Peter Veliki, ne le zavrnil, pač pa se je na čelu svoje vojske, s podporo ukrajinskih kozakov, odpravil nad Rusijo. Po začetnih uspehih se je vojna sreča drugače obrnila, in v odločilni bitki pri Poltavi so Rusi porazili Švede, v ujetništvo odvedli mnogo vojakov, ranjeni kralj pa je uspel zbežati na osmansko ozemlje, kjer je na jezo Rusov dobil zatočišče.
Osmani so imeli z Rusi sicer sklenjen mir, a so drug drugega vseeno postrani gledali, posebno ker so si Rusi prilastili Azov. Karel je bil potemtakem njihov zaveznik, in lepo so ga sprejeli ter njemu in njegovemu spremstvu nudili vsakršno udobje. Ljudje so ga tudi spoštovali, zaradi njegovih preteklih vojaških podvigov, in ker se je z umirjenim pogumom soočili z zasukom svoje usode, redno opravljal molitve, ter ni pil niti hodil v žensko družbo. Smatral je za stvar ponosa, da v danih okoliščinah živi še bolj veličastno kot prej. Svetovali so mu, naj pregleda svoje račune, saj da mu blago zaračunavajo po napihnjenih cenah, a je samo odmahnil, da se on s takimi malenkostmi ne ukvarja. Ko so pošla lastna sredstva, je breme njegovih stroškov padlo na osmanske javne finance. Njegov slog ni bil vsem povšeči, a si je znal pridobiti naklonjenost sultanove družine, posebno njegove matere. Tako spretno se je vpletal v vladne zadeve, da je uspel doseči zamenjavo dveh velikih vezirjev zapored, dokler ni prišel na vrsto tretji. Ta je Rusiji postavil ultimat, da mora vrniti ne le Azov, pač pa tudi vsa ozemlja, ki so jih zavzeli na Švedskem, kar je car Peter gladko zavrnil. Tako je novi veliki vezir, kot si je Karel vedno želel, napovedal vojno Rusiji.
Osmanska in ruska vojska sta si odkorakali nasproti. Ko se je v Moldaviji ruski vojski pridržil car Peter, so skupaj s svojimi moldavskimi zavezniki z veliko pompa praznovali obletnico zmage pri Poltavi. Osmani pa so hitro napredovali. Veliki vezir se je najprej poskušal pogovarjati z nasprotnikom, preko vlaškega hospodarja, ki je bil sicer ruski zaveznik, kdaj pa tudi osmanski vazal. Iz pogovorov ni bilo nič, je pa že poskus toliko razkačil Petra Velikega, da je trdo ravnal s svojim vlaškim zaveznikom, kar je slednjega privedlo do tega, da je na koncu zamenjal stran. Osmanska vojska je vse bolj pritiskala, in Rusi so se kmalu znašli obkroženi iz vseh strani. Petru, ki je nameraval maširati vse do Konstantinopla, je bilo zdaj jasno: če mu bo že kdaj dano videti to mesto, ga bo videl kot udeleženec povorke ujetnikov, ki jo bo po ulicah Carigrada razkazoval veliki vezir. Poskusil je še zadnjo možnost: ponudil je premirje, v zameno za katero bo Osmanom vrnil Azov, Švedom vse njihove pokrajine, obenem pa je velikemu vezirju poslal še vozov obloženih z dragocenostmi. Veliki vezir je prišel na svoj položaj z obljubo vojne, kakšna posebna junaštva pa ga niso zanimala, posebno ne, ko je moral računati na nezanesljive zaveznike. Sprejel je mir.
To ni bilo Karlu nič povšeči. Odbrzel je v šotor velikega vezirja, katerega ni niti pozdravil, in mu na osoren način začel očitati in prigovarjati, naj premirje prekliče. Ta tega ni storil, pač pa je nadležnemu gostu poslal 300 konj, 900 vozov in spremstvo 6000 mož, s katerim ga je hotel poslati domov. A svojeglavi kralj se ni dal. S spletkarjenjem je dosegel, da je bil veliki vezir odstavljen in izgnan na otok Lemnos.
Karel je toliko vztrajal pri svojem, da mu je končno pisal še sam sultan, ki mu je svetoval, naj se vendarle vrne domov, za kar mu je ponudil bodisi veliko vojaško spremstvo ali pa ladjevje. Ta se je sultanu zahvalil, a je zahteval še večje spremstvo in ogromen znesek za potne stroške. Zadeve so še poslabšali številni švedski vojaki, ki bežali k njemu, a se niso dosti menili za red, ustrahovali so prebivalce in od njih samovoljno pobirali razne “prispevke”. Iz Carigrada je prišlo povelje, da je treba Karla in njegovo spremstvo izgnati.
Kakor se nepovabljeni gost ni dal zlepa, se tudi zgrda ni dal. Izbruhnil je spopad, v katerem je tudi sam Karel streljal in vihtel meč, dokler ga le niso uspeli aretirati. S tem njegovih številnih prigod sicer še ni bilo konec, a je po petih leti gostovanja v osmanskih deželah le odpotoval proti Švedski.
Le nekaj let zatem je bil Karel ustreljen v bitki z Norvežani. Umrl je star komaj 36 let.
Vir: Bain, Robert Nisbet (1899). Charles XII and the Collapse of the Swedish Empire, 1682–1719
islamvevropi 