Feeds:
Objave
Komentarji

Osmani in Celjani

Celjski grofje in kasneje tudi knezi so bili najpomembnejša plemiška družina s slovenskega ozemlja. Iz nižjega plemstva jih je v grofe Svetorimskega (oz. nemškega) cesarstva povzdignil najprej cesar Ludvik Bavarski leta 1341, nato pa dobrih trideset let pozneje še novi cesar Karel IV Luksemburški, ki prejšnjega ni priznaval. S tem so se Celjani ne le otresli podložnosti Habsburžanom (ki so bili obenem tudi glavni konkurenti Luksemburžanov za cesarski položaj), pač pa so bili položeni tudi temelji za njihov preboj v evropsko plemiško elito, ki se je začel s Hermanom II. K temu so po spletu dogodkov večkrat prispevali tudi Osmani. Zgodovino Celjano v luči te povezave si bomo podrobneje pogledali v tem sestavku. Osmani so Celjanom več kot enkrat odprli vrata s tem, da so porazili skupne nasprotnike, med rodbinama pa se je stkala celo posredna sorodstvena vez. Začelo pa se je drugače, in sicer tako, da so si na bojnem polju stali nasproti.


Pod obzidjem Celjskega gradu.

Nadaljujte z branjem »

Osmani so med slovenskimi ljudmi prej kot kaj drugega na slabem glasu. To je posledica dolga leta trajajočega konflikta, ki se je odvijal na našem ozemlju, kot del stoletnega nasprotja med Habsburgi in Osmani. Prvi so v drugi polovici petnajstega stoletja, s polastitvijo posesti Celjskih knezov, ki so po umoru Ulrika II ostali brez moških naslednikov, zavladali nad večino slovenskih dežel. Drugi pa so v istem času osvojili Bosno, kar je ti dve ambiciozni velesili neizbežno pripeljalo v niz vojn, breme spopada velikih pa so prenašali ljudje na mejnih območjih, med katerimi so bili tudi Slovenci, posebno kmetje. Osmanske enote, ki so bile sprva v ofenzivi, so svojim nasprotnikom Habsburžanom občasno, sicer nehote, tudi pomagale, npr. proti upornim kmetom, ki so se znašli na njihovi poti, ali na nove habsburške gospodarje še ne privajenem plemstvu, ter proti Benečanom, ki so bili občasno sovražnik obojim.
Nadaljujte z branjem »

Ko je Filip III leta 1598 postal kralj Španije, se je kakor njegovi predhodniki lahko ponašal z nazivom “kralj imperija, v katerem sonce nikdar ne zaide”. Njegovo kraljestvo je namreč obsegalo dele Evrope, Amerike ter Filipine na daljnjem vzhodu. A prav lahko bi se zgodilo, da tega ne bi nikdar dočakal: kot osemletni otrok je bil namreč hudo zbolel. Niti najuglednejši dvorni zdravniki mu niso znali pomagati in ko je bil deček že na robu smrti, so, sicer neradi iz razlogov, ki jih bomo spoznali kasneje, le poklicali zdravilca po imenu Jeronimo Pachet. Ta je otroka pozdravil v dveh ali treh dneh, s čimer si je sicer prislužil slavo in lepo nagrado, a tudi zavist in sovraštvo svojih zdravniških kolegov. Nadaljujte z branjem »

Muslimanska Sicilija

Okrog 250 let (od leta 828) so muslimani v celoti ali deloma vladali Siciliji, za kratek čas pa tudi nekaterim predelom Kalabrije. V tem času je Sicilja demografsko in ekonomsko napredovala. Njena prestolnica je postal Palermo, ki je na svojem vrhuncu po različnih ocenah štel med 100,000 in 350,000 prebivalcev in bil eno največjih mest v Evropi tistega časa. Nadaljujte z branjem »

Anglež v Tunisu

Pisalo se je leto 1609, ko je kapitan Pepwell po nalogu britanskega Lorda admiralitete odplul proti Severni Afriki, kjer je križaril znameniti kapitan John Ward, da bi njega in njegove tovariše pozval, “naj opustijo svoj pokvarjen način življenja.” Ward je bil namreč ne le zapustil Kraljevo mornarico in se podal na svoje, t.j. postal je pirat, pač pa se je povezal s severnoafriškimi muslimani in celo sam postal musliman. Tako so njegove grehe videli v Londonu. Nadaljujte z branjem »

Kordoba

Danes je Kordoba glavno mesto istoimenske španske province z okrog 300.000 prebivalci. Pred 1000 leti in več pa je štela okrog pol milijona prebivalcev in bila skupaj s Konstantinoplom največje mesto v Evropi. V tem času je bila Kordova, prestolnica al-Andalus-a (muslimanske Španije), eno vodilnih mest v svetu na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju. Opremljena je bila s številnimi knjižnicami, šolami in univerzo, na katero so prihajali študentje in mnogih dežel Evrope, z ulično razsvetljavo, vodovodi itd. Nadaljujte z branjem »

Ključi spomina

Študentka Sofía si za temo diplomske naloge izbere odkrivanje prave zgodovine svoje Andaluzije. Odkriva odmeve tišine, v pogovorih z resničnimi specialisti se ji razkriva neznano. Preplet realnosti in filmske fikcije. Premišljanje o spominu in vrednosti identitete v času globalizirane družbe.

Las llaves de la memoria – režiser: Jesús Armesto.

Dva odlomka: Nadaljujte z branjem »