Feeds:
Objave
Komentarji

Al-Andalus (muslimanska Španija) je bila versko in narodnostno pestra skupnost, v kateri so skupaj živeli muslimani, kristjani in judje, med domačini pa so v večjem številu prebivali še (severnoafriški) Berberi, Slovani in Arabci.

Slovani so na Iberski polotok večinoma prišli kot sužnji, ki so jih tja prodali trgovci iz drugih delov Evrope, posebno Benečani. Ti so svoje človeško blago dobili v vojnah s svojimi sosedi (Slovenci in Hrvati), ali pa kupili na vzhodu Evrope. Žalostna usoda teh ljudi pa se je mnogim obrnila na bolje, ko so prispeli v islamski svet. Muslimanom je namreč vera nalagala, da sužnje, v katerih spoznajo kaj dobrega, osvobodijo, ter jim omogočijo nov začetek. Tako so dobili priložnost, da se v svojem novem okolju uveljavijo kot polnopravni člani družbe, v kateri so bili cenjeni zaradi svojih sposobnosti, predanosti in zvestobe. Dosegli so pomembne funkcije na dvoru, postali vojaški poveljniki in upravitelji pokrajin. Pa si poglejmo nekatere izmed njih. Nadaljujte z branjem »

Slavčeva zgodba

Hans Christian Andersen (1805-1875) je bralcu prav gotovo znano ime. Andersen je za svoje Pripovedke za otroke izbral takšne teme in jih izrazil v takšnem slogu pisanja, da je z zgodbami pritegnil ne le otroke, pač pa je spoštljivo ponudil snov za premišljanje tudi njihovim staršem in starim staršem. Poleg tovrstne literature, po kateri je bil najbolj znan, je pisal tudi poezijo, dramska dela in potopise. Njegovo najdaljše potovanje ga je leta 1841 poneslo v Carigrad, kjer je ostal enajst dni, o katerih je zapustil obširen zapis. V njem je Andersen mojstrsko orisal osmansko družbo tistega časa, obenem pa tudi značilnosti Zahodnega pogleda na skrivnostni Orient. Med drugim si je ogledal tudi praznovanje rojstnega dne poslanca Mohameda, o katerem je pripovedoval takole: Nadaljujte z branjem »

V zrcalu morja

Almería je obmorsko mesto v španski pokrajini Andaluzija, na eni od najbolj sončnih lokacij Evrope. Danes je poleg obmorskega turizma znana tudi po filmskih studijih v skoraj puščavskem zaledju. Ime mesta je dediščina njegove muslimanske preteklosti in izvira iz andaluzijsko-arabskega imena al-marijat, katerega pomen razlagajo na več načinov. Španski politik, zgodovinar in geograf iz 19.stoletja Pascual Madoz in almerijsko kulturno-umetniško gibanje Indalo iz sredine 20.stoletja so se nagibali k pomenu “ogledalo morja”, kar naj bi odražalo zrcaljenje mestne podobe v morju, s katerim je bila kot pomembno pristanišče na tem delu Sredozemske obale vso zgodovino tesno povezana. Nadaljujte z branjem »

Osmanski Poljaki

Leta 1795 je Poljska izginila iz političnega zemljevida Evrope: razkosana je bila med Prusijo, Avstrijo in Rusijo. Osmanska država je bila ena redkih, ki te delitve ni priznala. Ko so Rusi leta 1830 zadušili upor Poljakov, so številni odšli v Turčijo, kjer je v bližini Carigrada zrasla poljska vas – Polonezköy. Čeprav so bili njeni najboljši časi mimo, osmanska družba z dolgo tradicijo bogatega mozaika narodnosti in veroizpovedi ni imela težav s sprejemom beguncev, od katerih so nekateri kasneje odšli, drugi pa se vključili v svoje novo okolje in tam pognali korenine. Povezoval pa jih je tudi obojestranski interes, ali bolje rečeno, skupna nevarnost: širitev Ruskega imperija. Poljaki so prinesli dobrodošlo vojaško voljo, moč in znanje, a tudi nacionalistične in druge ideje. Nadaljujte z branjem »

Abu Hamid Granadinec je bil andaluzijski popotnik in raziskovalec na prelomu enajstega v dvanajsto stoletje. Kot pove njegov nadimek, je bil po rodu iz Granade (rojen l. 1080). Prepotoval dobršen del sveta, kjer so v tistem času živeli muslimani. Tik pred svojo smrtjo (umrl je l. 1169 v Damasku) je strnil svoja spoznanja o deželah in ljudeh, ki jih je obiskal, v dveh delih, ki jih je, kakor je bil običaj antičnih in srednjeveških potopiscev, začinil tudi s pripovedmi o čudesih, pri čemer je od drugih povzel ali sam dodal tudi večji ali manjši ščepec domišljije. Potoval je tudi po dveh nam sosednjih državah: Italiji in Madžarski. Nadaljujte z branjem »

Na pobočju Kostanjevice, vzpetine nad Novo Gorico, stoji že dobrih sto let edinstven objekt: Vila Rafut, imenovana tudi Laščakova vila ali Vila Moresca. Pri njej izstopajo številni arhitekturni elementi, za katere je avtor navdih našel v islamski umetnosti. Začenši z andaluzijskim vhodnim portalom, ter preko arabskega v lesu zastrtega balkona, okenskih lokov, geometrijskih vzorcev idr., ta vpliv doseže vrh v 26 m visokem razglednem stolpu. Ta stolp ima namreč obliko minareta v slogu indijskih mošej. Vila stoji v istoimenskem parku, v katerm se nahajajo številne vrste eksotičnih rastlin. Tako zgradba kot park sta vpisana v register nepremične oziroma vrtnoarhitekturne kulturne dediščine. Nadaljujte z branjem »

Aškerc v Carigradu

Selam aleikum ! Tu ležiš torej pod menoj ti stari Byzanc, ti slavjanski Carigrad, ti grška κονσταντινούπολις, ti turski Stambul ! V sanjah sem te gledal Bog ve kolikokrat že, hrepenel po tebi in želel te videti ! Sedaj te gledam v resnici ! Selam aleikum !

Tako je v zbirki svojih popotnih črtic “Izlet v Carigrad” konec 19. stojetja pisal naš znameniti pesnik Anton Aškerc. Aškerc je tematiko “turkov”, Turkov ter tudi širše islama in muslimanov pogosto uporabljal v svojih delih. Kot panslovansko usmerjeni avtor, ki je svoje narodno-zgodovinsko pripovedništvo izražal večinoma v epskih pesniških zvrsteh, je “turke” večinoma upodabljal kot narodne sovražnike. V nekaterih delih (Pavliha na jutrovem) je kritiko družebnih razmer, za katere je sicer dal dovolj očitno vedeti, da izhajajo iz njegovega lastnega okolja, omilil tako, da jo je prestavil v vzhodnjaški svet. O Turkih, islamu in muslimanih pa je napisal tudi kaj pozitivnega, posebno ko je govoril o slovanskih muslimanih. S tem si je Aškerc, ki je bil po izobrazbi sicer tudi sam katoliški duhovnik, prislužil ostro nasprotovanje velikega dela slovenske katoliške duhovščine. Ta medsebojni odnos je v eni svojih karikatur upodobi Hinko Smrekar. Nadaljujte z branjem »